2013

1. številka

1. članek

Genetska raznolikost HPV-6 v anogenitalnih bradavicah

Kristina Fujs Komloš, Pavle Košorok, Boštjan J. Kocjan, Mario Poljak

Anogenitalne bradavice (AB) so najpogostejši benigni tumorji anogenitalnega predela. Etiološko so povezane s humanimi papiloma virusi (HPV) alfa, v več kot 90 % primerov s HPV-6 in HPV-11. AB imajo pogosto multifokalen in multicentričen izgled. Ni jasno, ali je pojav večih AB pri posameznem pacientu posledica okužbe z eno ali več genomskih različic danega HPV genotipa. V študijo smo vključili 45 izolatov HPV-6 iz sveže zamrznjenih tkivnih vzorcev AB, pridobljenih od 18 bolnikov s sočasnimi multiplimi AB. Sekvenirali smo celotno genomsko področje HPV-6 L1, E5a, E5b ORF in LCR. Našli smo štirinajst različnih HPV-6 L1-LCR-E5a-E5b genomskih različic. Pri 17 od 18 bolnikov je bila odkrita ena sama identična HPV-6 L1-E5a-E5b-LCR genomska različica v vseh sočasnih multiplih AB, zbranih pri posameznem bolniku. Sočasna okužba z dvema različnima genomskima različicama HPV-6 je bila odkrita pri enem bolniku. Prisotnost identičnih genomskih različic HPV v vseh sočasno prisotnih multiplih AB pri posameznem bolniku je v prid hipotezi, da je pojav multiplih sočasnih AB posledica okužbe z eno genomsko različico HPV-6, ne pa okužbe z večimi genomskimi različicami HPV-6.

2. članek

Presejanje za raka materničnega vratu v Latviji: kratka zgodovina in najnovejše izboljšave (2009-2011)

Ilze Vīberga, Mario Poljak

Presejanje za raka na materničnem vratu (CC) je bil pomemben del preventivnih strategij v Latviji od zgodnjih 1960-ih, zaradi katerega se je zmanjšala pojavnost CC iz 31,7/100.000 žensk v letu 1963 na 8,9/100.000 žensk v letu 1989. Politične in socialno-ekonomske spremembe po letu 1991 so močno prizadele celoten sistem zdravstvenega varstva, vključno s presejanjem za CC, ki je bilo začasno prekinjeno. Leta 2005 je bil program presejanja za CC ponovno uradno uveden za vse ženske med 25 in 69 let, z revizijo v letu 2007. Narava presejalnega programa je ostala oportunistična. Zaradi neaktivnosti žensk, pomanjkanja razpoložljivosti potrebnih storitev, preobremenjenosti splošnih zdravnikov in pomanjkanje udeležbe ginekologov in porodničarjev, je prišlo do nizke pokritosti ciljne populacije (10% v obdobju 2005-2006). Organizirano presejanje je bilo dokončno uvedeno leta 2009. Citološki brisi se zdaj odvzemajo v 3-letnih časovnih intervalih, interpretirajo jih citopatologi in citotehnologi v 25 državnih in zasebnih laboratorijih. Citološko testiranje izven programa je še vedno zelo pogosto in se izvaja vzporedno z organiziranim presejanjem. Rezultati prvega kroga presejanja (2009-2011) kažejo spodbudne trende, s postopnim povečanjem pozitivnih odzivov na povabilo, povečanjem pokritosti znotraj programa in povečanjem odkrivanja visokorizičnih lezij materničnega vratu in karcinomov in situ. Na žalost še vedno ni nadzora kakovosti in jasnih priporočil za testiranje na HPV.

3. članek

Trenutno stanje izvajanja cepljenja proti humanim papiloma virusom v srednji in vzhodni Evropi

Katja Seme, Polona J Maver, Tina Korać, Amalia Canton, Jitka Částková, Goran Dimitrov, Irina Filippova, Helena Hudecová, Ermina Iljazović, Bernard Kaić, Vesna Kesić, Nerija Kuprevičienė, Dragan Laušević, Zsuzsanna Molnár, Jurijs Perevoščikovs, Marek Spaczyński, Venera Stefanova, Veronika Učakar, Mario Poljak

Predstavljamo pregled trenutnega stanja izvajanja cepljenja proti humanim papiloma virusom (HPV) in razpoložljive podatke o bremenu okužb s HPV ter tipsko distribucijo HPV v 16 državah srednje in vzhodne Evrope: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Črna gora, Poljska, Romunija, Srbija, Slovaška, Slovenija in Makedonija. V vseh srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah, razen v Črni gori, je registrirano vsaj eno profilaktično cepivo. Šest držav, in sicer Bolgarija, Češka, Latvija, Romunija, Slovenija in Makedonija, je integriralo cepljenje proti HPV v svojo nacionalno shemo cepljenja in trenutno zagotavlja brezplačno rutinsko cepljenje za ciljno populacijo. Deset držav ni vključilo cepljenja proti HPV v nacionalni program imunizacije. Ključni razlogi so visoki stroški cepiva in negativno mnenje javnosti. Cepljenje moških ni priporočeno v nobeni državi v regiji.

4. članek

Presejanja za raka materničnega vratu v srednji in vzhodni Evropi v letu 2012*

Polona J Maver, Katja Seme, Tina Korać, Goran Dimitrov, Lajos Döbrőssy, Ludmila Engele, Ermina Iljazović, Vesna Kesić, Petya Kostova, Dragan Laušević, Anita Maurina, Florian A Nicula, Yulia Panayotova, Maja Primic Žakelj, Alenka Repše Fokter, Ewa Romejko-Wolniewicz, Giedrė Smailytė, Ofelia Şuteu, Joanna Świderska-Kiec, Ruth Tachezy, Zdravka Valerianova, Piret Veerus, Ilze Vīberga, Ariana Znaor, Pavol Zubor, Mario Poljak

Breme raka materničnega vratu v srednji in vzhodni Evropi je visoko v primerjavi z zahodno in severno Evropo, predvsem zaradi zgodovine oportunističnih praks presejanja za raka materničnega vratu in zaradi močnih vplivov političnih in gospodarskih sprememb v post-komunistični tranziciji. Članek opisuje trenutne prakse zgodnjega odkrivanja raka na materničnem vratu, organizacijske načrte za prihodnost ter glavne ovire v 16 državah srednje in vzhodne Evrope: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Črna gora, Poljska, Romunija, Srbija, Slovaška, Slovenija in Makedonija. Žal je v zadnjih letih le malo državam uspelo vzpostaviti organizirano in dobro delujočo obliko programa presejanja za raka materničnega vratu. Večina držav v regiji se še vedno bori z vprašanji v zvezi z izvajanjem organiziranega presejanja raka materničnega vratu. Spodbudno je, da so bili tudi v državah, kjer se izvaja samo oportunistično presejanje, narejeni dobro pripravljeni načrti in strategije za prehod na organizirano presejanje v bližnji prihodnosti.

5. članek

Razširjenost in tipska distribucija humanega papiloma virusa (HPV) pri rakih na materničnem vratu, vulvi in analnem predelu, v srednji in vzhodni Evropi

Mateja Škamperle, Boštjan J Kocjan, Polona J Maver, Katja Seme, Mario Poljak

Visokorizični humani papiloma virusi (HPV) imajo vodilno etiološko vlogo pri razvoju raka materničnega vratu, analnega in vaginalnega predela ter precejšno vlogo pri nastanku rakov penisa, vulve in orofaringealnih karcinomov. V članku smo povzeli rezultate najpomembnejših raziskav, ki so preiskovale tkivne vzorce cervikalnih, analnih in vulvarnih karcinomov za prisotnost HPV DNA; iz 16 držav osrednje in vzhodne Evrope. Izbrali smo 28 študij. Med 2531 invazivnih oblik karcinoma je bilo 86,6 % HPV-pozitivnih. Skupna prevalenca HPV 16/18 je bila 87,5 %. Celokupna prevalenca HPV DNA v šestih študijah analnih karcinomov (43 primerov) in vulvarnih karcinomov (164 primerov) je bila 90,7 % in 32,9 %. V 86 % vseh analnih karcinomov je bila odkrita DNA HPV-16, njen delež pri karcinomih vulve pa je nihal med 10,9 % in 27,5 %. V nobenem primeru ni bilo odkrite DNA HPV-18. Prevalenca in tipska distribucija HPV med ženskami s karcinomom materničnega vratu v osrednji in vzhodni Evropi je primerljiva z drugimi evropskimi regijami.

2013

2. številka

1. članek

Nevtrofilna dermatoza na hrbtišču rok pri pacientu s policitemijo vero

Pedro de Vasconcelos, Luís Soares-Almeida, Paulo Filipe

Nevtrofilna dermatoza na hrbtišču rok je histopatološko podobna sindromu Sweet. Gre za izredno redko bolezen. Poročamo o primeru 73-letnega moškega z osemletno diagnozo policitemije vere, ki je bila zadnjih 6 let stabilna ob rednem zdravljenju. Nato so se pojavile papule in plaki na hrbtišču obeh rok. Klinična in histopatološka slika ter diagnostične ugotovitve kažejo na nevtrofilno dermatozo.

2. članek

Razjeda na nogi, ki se ne celi: zgodnji začetek enostranskega akroangiodermatitisa, tipa Mali

Dilek Bıyık Ozkaya, Ozlem Su, Nahide Onsun, Hande Ulusal, Cuyan Demirkesen

Akroangiodermatitis (AAD) je benigna žilna dermatoza, ki klinično in histopatološko spominja na Kaposijev sarkom. Poznamo štiri tipe: tip Stewart-Bluefarb pri kroničnih arteriovenskih malformacijah, tip Mali pri zastojnem dermatitisu, tretji tip, ki se pojavi pri prvi nosečnosti, in četrti tip pri arteriovenoznih fistulah pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo. Čeprav je razvoj AAD povezan s kroničnim venskim popuščanjem, se redkeje lahko razvije kot zaplet po paralizi okončin, hemodializi, posttravmatski arteriovenski fistuli, amputiranih udih ter žilnih malformacijah (npr. sindrom Klippel-Trénaunay). ADD lahko histopatološko in klinično zamenjamo z malignimi boleznimi, kot je Kaposijev sarkom. 22-letni moški iz naše poliklinike je poročal o neceljenju rane na distalni falangi levega palca na nogi. Bolnik je bil obravnavan v dveh različnih centrih že 2 leti, brez uspešnega zdravljenja. Zaradi redkosti, zgodnjega pojava bolezni in enostranske prezentacije, je bila diagnoza ADD postavljena pozno.

3. članek

Abbott RealTime High Risk HPV Test je klinično potrjen test za odkrivanje humanih papiloma virusov za triažo ciljne populacije in uporabo v primarnem presejanju za raka materničnega vratu pri ženskah, starih 30 let in več: pregled validacijskih študij

Mario Poljak, Anja Oštrbenk

Testiranje na humane papiloma virus (HPV) je postalo bistven del trenutne klinične prakse pri obravnavi raka materničnega vratu in predrakavih sprememb. Pregledali smo najpomembnejše validacijske študije testa RealTime High Risk HPV (RealTime) (Abbott Molecular Des Plaines, IL, ZDA), za uporabo testa pri primarnem presejanju za raka materničnega vratu pri ženskah, starih 30 let in več, objavljene v strokovnih revijah od leta 2009 do leta 2013. Test RealTime je namenjen odkrivanju 14 visokorizičnih genotipov HPV z možnostjo razlikovanja HPV-16 in HPV-18 od ostalih 12 genotipov HPV. Test je bil uveden na evropski trg januarja 2009 in se trenutno uporablja v številnih laboratorijih po vsem svetu za rutinsko odkrivanje HPV. Osem validacijskih študij o testu RealTime je pokazalo stalno visoko absolutno klinično občutljivost za CIN2+ (88,3-100%) in CIN3+ (93,0-100%), kot tudi visoko primerjalno klinično občutljivost glede na trenutno najbolj pogosto uporabljan test za HPV: Qiagen/Digene Hybrid Capture 2 HPV DNA Test. Test RealTime je bil v zadnjih 4 letih večkrat ocenjen in preverjen. Lahko ga štejemo za klinično potrjen test za triažo pri ciljni populaciji in za uporabo v primarnem presejanju za raka materničnega vratu pri ženskah, starih 30 let in več.

4. članek

Krpični (atopy patch) testi za respiratorne alergene

Miroslav Nečas

Krpični testi (atopy patch, APT) predstavljajo relativno novo diagnostično metodo za ugotavljanje vloge respiratornih alergenov pri atopijskem dermatitisu. Ocenili smo vlogo respiratornih alergenov pri izbruhih atopijskega dermatitisa v skupini odraslih bolnikov. Primarni cilj je bil ugotoviti pogostost senzibilizacije teh alergenov v skupini bolnikov z atopijskim dermatitisom z APT. Sekundarni cilj je bil primerjati rezultate izvidov APT s specifičnimi IgE proti respiratornim alergenom v zvezi z občutljivostjo in specifičnostjo. Med novembrom 2004 in oktobrom 2011 smo APT izvedli na kohorti 125 bolnikov (37 moških in 88 žensk) z atopijskim dermatitisom na dermatovenerološkem oddelku Fakultete sv. Anne v Brnu na Češkem. 36 bolnikov (28,8 %), je bilo po APT pozitivnih, 89 (71,2 %), negativnih. Najpogostejši alergeni so bili pršice (12,8%), sledile so trave in cvetni prah (10,4 %) ter pasji alergeni (8 %). Rezultati kažejo, da je APT koristno orodje za določanje respiratornih alergenov kot sprožilnih dejavnikov atopijskega dermatitisa.

5. članek

Zdravljenje bazalnoceličnega karcinoma z imunokriokirurgijo: izvedljivost in učinkovitost

Mikel Nakuçi, Ioannis D Bassukas

Minimalno invazivni, nekirurški načini zdravljenja so dobrodošla alternativa operaciji bazalnoceličnega karcinoma (BCC). Opisujemo zdravljenje BCC z imunokriokirurgijo (kriokirurgijo z lokalno aplikacijo imikvimoda) v dermatološki ambulanti. Odziv BCC na imunokriokirurgijo (dnevna aplikacija imikvimoda 5 tednov, kriokirurgija s tekočim dušikom na koncu 2. tedna) je bil opredeljen kot izvedljivost zdravljenja, vpliv na tumor in možna ponovitev bolezni. Vključenih je bilo štiriindvajset bolnikov s skupaj 36 BCC, vsi so končali zdravljenje (spremljanje: 2-24 mesecev). Mesec dni po končanem zdravljenju je bilo 30/36 bolnikov klinično pozdravljenih. V petih primerih je bila za ozdravitev potrebna ponovna kriokirurgija. Po 12 in 14 mesecih je prišlo do dveh ponovitev bolezni, ki sta bili uspešno zdravljeni z imunokirurgijo in kriokirurgijo. Neželeni učinki so bili hipopigmentacija, pordelost kože do 3 mesece po zdravljenju, površinsko brazgotinjenje, ki se je izboljšalo s časom, in skrbi bolnikov med zdravljenjem zaradi draženja kože. Imunokriokirurgija je izvedljiv in učinkovit postopek, ki se lahko opravi v dermatološki ambulanti za obravnavanje primarnega in ponovnega BCC.

2013

3. številka

1. članek

Pridobljeno pomanjkanje cinka: prikaz primera

Maruška Marovt, Vlasta Dragoš

Pomanjkanje cinka je lahko avtosomno recesivno podedovana ali pridobljena motnja, za katero je značilen akralni dermatitis, alopecija in driska. Poročamo o primeru pridobljenega pomanjkanja cinka pri 6 tednov starem nedonošenčku s tipično kožno manifestacijo pomanjkanja cinka in zmanjšano ravnijo cinka v plazmi. Po pričetku nadomestnega zdravljenja s cinkom so kožne lezije popolnoma izginile v prvih nekaj tednih.

2. članek

Razširjena sarkoidoza brazgotin lahko nakazuje na prizadetost pljuč pri sarkoidozi

Ozlem Su, Nahide Onsun, Buğçe Topukçu, Hatice Kutbay Ozçelik, Alkım Unal Cakıter, Nur Büyükpınarbaşılı

Sarkoidoza je kronična večorganska vnetna bolezen neznanega vzroka, za katero je značilen nastanek granulomov v prizadetih organih. Okvare kože se pojavijo pri 25 % bolnikov s sarkoidozo. Sarkoidoza brazgotin je redka, vendar klinično značilna za sarkoidozo kože. Sistemska vključenost se kaže pri večini bolnikov s sarkoidozo brazgotin. Predstavljamo primer 30-letnega moškega, pri katerem je prišlo do infiltriranih nodulov na starih brazgotinah in do sprememb na pljučih. Sarkoidozo brazgotin je treba upoštevati pri diferencialni diagnostiki sprememb v brazgotinah in podrobneje pregledati bolnika za morebitne sistemske okvare.

3. članek

Indikacije za cepljenje in omejitve cepljenja pri starejših

Tina K. Triglav, Mario Poljak

Okužbe so glavni vzrok obolevnosti in smrtnosti pri starejših. Čeprav je cepljenje ključnega pomena za preprečevanje nalezljivih boleznih, imajo starejši precej slabšo sposobnost vzpostavljanja učinkovitega imunskega odziva na cepljenje v primerjavi z mladimi. V večini razvitih držav so za starejše od 60 let priporočena štiri cepiva: cepivo proti gripi, pnevmokokno cepivo, cepivo proti herpesu zostru in kombinirano cepivo proti tetanusu, davici in oslovskemu kašlju. Samo zadnje cepivo zagotavlja ustrezen protitelesni odziv. Cepivo proti gripi in pnevmokoku lahko olajša potek bolezni. Cepivo proti herpesu zostru zavira reaktivacijo herpesa zostra in zmanjšuje resnost postherpetične nevralgije. Nedavni tehnološki napredki in novi adjuvansi nudijo nove možnosti za izboljšanje cepljenja pri starejših. Da bi ohranjali zdravja celotnega prebivalstva, bo potreben premik od strategije cepljenja, ki temelji na cepljenjih v otroštvu, k bolj uravnoteženemu programu cepljenja skozi vse življenje.

4. članek

Krvne skupine ABO, Rhesus faktor in Behcetova bolezen

Kemal Ozyurt, Perihan Oztürk, Mustafa Gül, Yasemin Cihan Benderli, Emine Cölgeçen, Rahime Inci

V zadnjem času so bile objavljene številne študije, ki pojasnjujejo genetiko in imunopatogenezo Behcetove bolezni (BD). Kljub nezadostnem razumevanju njene etiopatogeneze, so opisane mnoge genetske in imunske nepravilnosti. Številne študije so pokazale povezave krvnih skupin ABO z različnimi boleznimi. Naša študija je raziskovala odnosz med ABO in Rhesus (D) krvnimi skupinami ter Behcetovo boleznijo pri turških bolnikih. V letih 2005 in 2012 smo v učni in raziskovalni bolnišnici Kayseri zbirali podatke o spolu, ABO in Rhesus krvnih skupinah bolnikov z BD. Vključenih je bilo skupno 115 bolnikih z BD, ki smo jih primerjali s 25.701 zdravih krvodajalcev, sprejetih v transfuzijski center iste ustanove. Porazdelitev ABO in Rhesus krvnih skupin pri bolnikih z BD je podobna kot pri zdravih darovalcih. Povezave med ABO in Rhesus krvnimi skupinami ter BD nismo našli. Potrebne so nadaljnje študije.

5. članek

Zdravljenje in kozmetični izid zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma s superpulznim CO2 laserjem

Hossein Kavoussi, Ali Ebrahimi

Obstaja veliko različnih načinov zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma, najbolj pogosta je kirurška ekscizija. Terapija s CO2 laserjem bi lahko predstavljala alternativno zdravljenje v mnogih primerih, ko so druge oblike zdravljenja kontraindicirane ali nedosegljive. V raziskavo je bilo vključenih 74 (40 žensk in 34 moških) bolnikov s skupno 113 bazalnoceličnih karcinomov, ki so bili patološko dokumentirani. Najprej je bil tumor odstranjen s kiretažo, nato smo 2 do 5 mm okolišnje kože in območje odstranjenega tumorja izpostavili 2 do 4 tretmajem s pulznim CO2 laserjem. Od 113 lezij jih je nodularni tip predstavljal 67 (59,3 %), 40 (35,4 %) primerov je bilo v območju nosu. 106 lezij (93,7 %) se je pozdravilo po enem tretmaju. Dobre in odlične kozmetične rezultate smo zabeležili pri 97 (85,8 %) primerih. Taka oblika zdravljenja se zdi primerna kot alternativno zdravljenje lezij, ki so manjše od 2 cm, površinske, pigmentirane, in so nodularnega kliničnega podtipa brez agresivne patologije. Svetujemo previdnost pri lezijah v območju nosu, večjih od 2 cm.

2013

4. številka

1. članek

Prirojena temporalna trikotna alopecija: tipičen nevus Brauer

Betül Taş, Özgür Pilanci, Karaca Başaran

Predstavljamo primer 9-letnega dečka s prirojenim lokaliziranim področjem močno zmanjšane rasti las temporoparietalno. Klinična slika in diagnostične ugotovitve kažejo na diagnozo prirojene temporalne trikotne alopecije, kljub prejšnji diagnozi alopecije areate. Znanih je 54 primerov. S prikazom primera želimo dvigniti ozaveščenost o tej zelo redki leziji.

2. članek

Alternativno zdravljenje akroangiodermatitisa: intermitentna terapija s pnevmatsko kompresijo

Özge Mine Örenay, Evren Sarifakioğlu, Deren Ozcan, Hamide Kart Köseoğlu

Predstavljamo primer 67-letne ženske s prekomerno telesno težo in dveletno anamnezo rožnatih lezij na spodnjih okončinah. Klinična slika in diagnostične ugotovitve kažejo na akroangiodermatitis. Zaradi precejšnjega limfedema smo se odločili za konzervativno zdravljenje (dvig okončin) v kombinaciji s pnevmatsko kompresijo – pet postopkov dvakrat letno. Po zdravljenju je prišlo do regresije lezij. Pnevmatska kompresija je lahko alternativna oblika zdravljenja akroangiodermatitisa, če zaradi vzroka bolezni ni kontraindicirana.

3. članek

Figurirani eritem pri bolniku z buloznim pemfigoidom in toksokarozo

Mateja Dolenc-Voljč, Borut Žgavec, Alenka Vizjak, Viktor Tenyi, Boštjan Luzar

Figurirani eritem se lahko pojavi pri širokem spektru dermatoloških bolezni. Redko se lahko pojavi kot atipična manifestacija buloznega pemfigoida. Med eozinofilnimi dermatozami, se lahko figuratni eritem pojavi pri sindromu Wells, v povezavi s toksokarozo. Predstavljamo primer starejše bolnice z buloznim pemfigoidom, pri kateri je prišlo do nenavadne kombinacije mehurjev in figuriranega eritema izven območja nastajanja mehurjev. Visoka eozinofilija, z eozinofilijo bezgavk in kostnega mozga, je bila vzročno povezana z okužbo s Toxocaro canis. Bolnica je bila zdravljena z dapsonom za bulozni pemfigoid in z albendazolom za toksokariozo, s popolno regresijo vseh okvar kože in krvne eozinofilije. V članku obravnavamo morebitno etiopatogenezo figuriranega eritema pri naši bolnici in povzemamo dosedanje klinične in histološke ugotovitve o figuriranih eritemih pri buloznem pemfigoidu in eozinofilnih dermatozah.

4. članek

Lokalizirana lipoatrofija, povzročena z inzulinom

Vesna Breznik, Rok Kokol, Boštjan Luzar, Jovan Miljković

Lipoatrofija, povzročena z inzulinom, je redek imunološki kožni zaplet sladkorne bolezni, ki se kaže z lokalizirano podkožno atrofijo maščobnega tkiva na mestu injiciranja inzulina. Poročamo o primeru 62-letne ženske s sladkorno boleznijo tipa 2, ki je razvila lokalizirano lipoatrofijo na trebuhu po 6 letih zdravljenja z analogi inzulina detemirom in aspartom.

5. članek

Multicentrična klinično-mikološka študija o spektru tinee capitis pri odraslih Egipčanih

Mohamed El-Khalawany, Dalia Shaaban, Hatem Hassan, Fatma Abdalsalam, Bayoumi Eassa, Aida Abdel Kader, Ibrahim Shaheen

Tinea capitis (TC) je pogosta glivična okužba pri otrocih, vendar manj pogosta pri odraslih. Naša raziskava ocenjuje klinične značilnosti in mikološke preiskave pri odraslih egipčanskih bolnikih s TC. V multicentrično študijo so bili vključeni bolniki z diagnozo TC od leta 2002 do 2012. V raziskavi je sodelovalo 58 bolnikov, med katerimi prevladujejo ženske (84,5 %). Povprečna starost je bila 43,2 let, povprečno trajanje sprememb 7,1±2,41 mesecev. O tesnem stiku z živalmi so poročali pri 17,2% primerih, okužba z virusom hepatitisa C je bila prisotna pri 34,4 %. Najpogostejša klinična slika je bila prisotnost lusk v lasišču (37,9 %), alopecija (22,4 %) in piodermi podobne lezije (13,8 %). Glivične kulture so pokazale Trichophyton violaceum v 56,9%, Microsporum audouinii v 19%, Microsporum canis v 15,5 % in Trichophyton schoenleini v 8,6 %. Trichophyton violaceum je najpogostejši vzrok TC pri odraslih Egipčanih.

2014

1. številka

1. članek

Uspešno zdravljenje inverzne luskavice z adalimumabom

Rok Ješe, Katja Perdan-Pirkmajer, Mateja Dolenc-Voljč, Matija Tomšič

Inverzna luskavica je redka oblika luskavice, ki prizadane območja kožnih gub. Zahteva drugačen terapevtski pristop, saj je pogosto manj odzivna na standardne načine zdravljenja. Trenutna priporočila za zdravljenje inverzne luskavice vključujejo topikalne agense, vključno s kortikosteroidi, kalcipotriol in imunomodulatorje. Za sistemsko terapijo še ni dovolj raziskav. Čeprav je adalimumab, inhibitor TNF-α, odobren za zdravljenje zmerne do hude psoriaze v plakih, nekatera poročila kažejo, da lahko inhibitorji TNF-α včasih sprožijo kožne lezije, vključno z inverzno luskavico. Predstavljamo primer inverzne luskavice in psoriatičnega artritisa, neodzivnega na standardno zdravljenje, ki je bil uspešno zdravljen z adalimumabom.

2. članek

Sočasna okužba s sifilisom in HIV-om: odličen odziv na večkratne odmerke benzatil penicilina

Andreja Saje, Janez Tomažič

Število novih primerov sifilisa v Sloveniji stalno narašča, zlasti pri s HIV-om okuženih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Proučevali smo učinek penicilina za zdravljenje sifilisa pri sočasno okuženih bolnikih s HIV-om ter dejavnike tveganja za neuspeh zdravljenja. Primarni opazovani dogodek je bil odziv na zdravljenje (štirikratno znižanje VDRL po 12 mesecih). Pregledanih je bilo 342 kartotek. V raziskavo so bili vključeni MSM s pozitivnim VDRL in/ali TPHA in s serološkim spremljanjem vsaj 12 mesecev. Incidenca sifilisa se je povečala z 1,2 % (2005) in 2,9 % (2007) na 6,4 % (2009) in 3,8 % (2011 do julija). 261 (76,3 %) bolnikov je bilo MSM in 102 (29,8 %) sta bila sočasno okužena; 54,0 % jih je imelo primarni/sekundarni sifilis, 37,0 % latentni sifilis in 9,0 % nevrosifilis. Bolniki s primarnim/sekundarnim/latentnim sifilisom so bili zdravljeni s tremi odmerki benzatin penicilina (2.4 MU im). Zdravljenje je bilo uspešno v 92,2 %. Pri 26 bolnikih (25,5 %) je prišlo do ponovne okužbe.

3. članek

Maligni melanom in situ na nevusu spilusu pri starejšem bolniku

Maria Teresa Corradin, Erika Giulioni, Renzo Fiorentino, Davide Adriano Santeufemia, Giovanni Lo Re, Angelo Vettorello

Nevus spilus je izraz za pigmentirano lezijo kože, prirojeno ali pridobljeno, ki se lahko pojavi kjerkoli na telesu in je sestavljena iz večjega področja svetlo rjave barve s številnimi nanesenimi temnejšimi makulami ali papulami, ki so v nivoju kože ali rahlo dvignjene. Dolgo je za nevus spilus veljalo, da je benigna lezija. Leta 1957 je Perkinson prvič poročal o melanomu na nevusu spilusu. Od takrat so bila objavljena tudi druga poročila o melanomih, ki so se razvili na nevusih spilusih, včasih s smrtnim izidom. Opisujemo primer 80-letnega moškega bolnika s prirojenim nevusom tik nad levim kolenom. Lezija je dolga leta ostala nespremenjena, vendar je nekaj mesecev pred pregledom bolnik opazil temnejše območje v leziji, ki se je še naprej večalo. Lezija je bila odstranjena, histološka preiskava je pokazala maligni melanom in situ. Čeprav nevus spilus običajno ne šteje za predhodnika melanoma, ima potencial maligne transformacije, zato zahteva redno spremljanje in skrbne zdravniške preglede, ki so priporočljivi in upravičeni.

4. članek

Pridobljeni melanocitni nevusi pri egipčanskih bolnikih: klinična in patološka raziskava

Mohamed A. El-Khalawany

Melanocitni nevusi (MN) so najpomembnejši simulanti melanoma. Čeprav so pridobljeni nevusi običajno klinično stabilni, se lahko pojavijo nepravilnosti. S študijo smo ocenili histološke spremembe in prognozo pridobljenih MN pri egipčanskih bolnikih. V raziskavi je sodelovalo 236 bolnikov, ki so bili razvrščeni v dve skupini; v skupino A so bili vključeni nevusi z nenormalno klinično sliko, v skupino B pa klinično tipični nevusi. V vsaki skupini je bilo 118 bolnikov, med katerimi so prevladovale ženske. Nenormalna klinična slika v skupini A je vključevala: spremenjeno pigmentacijo (35,6 %), hitro rast (30,5 %), keratozne spremembe (16,9 %), vnetje (7,6 %), razjede (5,1 %) in krvavitev (4,2 %). Tipične histološke značilnosti so bile bistveno bolj prisotne v skupini B (99,2 %, p=0,008), v primerjavi s skupino A (87,3 %). Atipične histološke značilnosti so bile bistveno bolj pogoste (p=0,002) v skupini A, z večjim številom ulceriranih nevusov in nevusov s spremenjeno pigmentacijo. Med skupinama ni bilo pomembnih razlik (p=0,47) v malignih spremembah. Po izrezu lezij ni bilo relapsov. Med Egipčani lahko klinična slika MN kaže histološko atipijo, vendar ostaja tveganje za maligno transformacijo nizko. Priporočamo zgodnje odstranjevanje in spremljanje ulceriranih nevusov in nevusov s spremenjeno pigmentacijo.

5. članek

Samopoškodbene motnje pri odraslih: dva primera nenavadnih kožnih razjed

Katia Giuliodori, Anna Campanati, Laura Rosa, Barbara Marconi, Andreina Cellini, Giuliano Brandozzi, Ganzetti Giulia, Annalisa Simoncini, Annamaria Offidani

Samopoškodbene motnje vključuje veliko skupino dermatoloških stanj, v katera spadajo kožne lezije, ki si jih bolniki povzročijo sami, vendar svoja dejanja zanikajo. Taka lezija običajno predstavlja diagnostični izziv, terapevtska obravnava pa običajno temelji na multidisciplinarnem pristopu, saj večina takih bolnikov trpi tudi za nediagnosticiranimi vedenjskimi in osebnostnimi motnjami. Poročamo o dveh primerih: prvi bolnik je trpel za hudo obliko depresije in si je povzročil kemične opekline tretje stopnje na svojih spodnjih okončinah, druga bolnica z obsesivno-kompulzivno motnjo in anoreksijo nervoso, si je povzročila globoke razjede na obrazu. Naš multispecialistični pristop, ki temelji na tesnem sodelovanju med dermatologi in psihiatri, je privedel do hitrega in bistvenega izboljšanja kliničnih stanj v obeh primerih. Dermatologi se morajo zavedati, da so samopoškodbene motnje kompleksne bolezni in da je za nadzor njihovega kliničnega poteka priporočljiv multidisciplinaren pristop.

2014

2. številka

1. članek

Prevalenca, distribucija genotipov in dejavniki tveganja za okužbo z virusom hepatitisa C med posamezniki, okuženimi s HIV, v Sloveniji: 1986-2013

Mateja Škamperle, Katja Seme, Maja M. Lunar, Polona J. Maver, Janez Tomažič, Tomaž D. Vovko, Blaž Pečavar, Mojca Matičič, Mario Poljak

Od uvedbe HAART terapije je kronični hepatitis C postal eden od glavnih vzrokov obolevnosti in smrtnosti bolnikov, okuženih z virusom HIV, ki niso povezani z AIDS-om. Dve slovenski nacionalni študiji, objavljeni v letih 2002 in 2009, sta pokazali zelo nizko stopnjo razširjenosti virusa hepatitisa C (HCV) med posamezniki, okuženimi s HIV v Sloveniji (14,5 % in 10,7 %). Prisotnost okužbe s HCV smo testirali pri 579/639 (90,6%) bolnikih, ki so bili potrjeni kot HIV-pozitivni do konca leta 2013 v Sloveniji. Med njimi je bilo 7,6 % (44/579) anti-HCV-pozitivnih, od tega 33/44 (75 %) anti-HCV-pozitivnih s pozitivno HCV RNA. Najbolj razširjen je bil HCV genotip 1, (68%), sledijo genotip 3 (20%), genotip 4 (8%) in genotip 2 (4%). Pri bolnikih, ki so se z virusom HIV okužili po parenteralni poti je bilo bistveno več anti-HCV pozitivnih (91,8%), kot pri tistih, ki so se okužili med spolnim odnosom (2,8%). Slovenija ostaja med državami z najnižjo prevalenco okužbe s HCV pri posameznikih, okuženih z virusom HIV. Ker je breme okužbe s HIV med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, v Sloveniji nesorazmerno visoko in še narašča, je potrebno stanje redno spremljati.

2. članek

Z valproatom povezana eritrodermija z reverzibilno encefalopatijo: redek, vendar resen neželen učinek: prikaz primera

Zvonka Rener-Primec, Valerija Balkovec

Neželeni učinki zdravil proti epilepsiji (AED), ki prizadanejo kožo, se ponavadi zlahka prepoznajo v vsakdanji klinični praksi, saj se kažejo kot morbilliformni ali makulopapulozni izpuščaji v prvih tednih po uvedbi AED. Z valproatom (VPA) povezana encefalopatija je redek, a resen zaplet, ki se kaže z zmanjšano zavestjo, z ali brez hiperamoniemije, z normalnimi vrednostmi jetrnih encimov in normalno ravnijo VPA v serumu. 2-letnik deček s hudo motnjo v razvoju in rezistentno epilepsijo je bil hospitaliziran s povišano telesno temperaturo, generalizirano eritrodermijo in encefalopatijo, ki je izzvenela po ukinitvi valproata. Natrijev valproat (30 mg/kg/dan) je bil uveden 5 mesecev prej, kot tretje zdravilo v kombinaciji z vigabatrinom in levetiracetamom, zaradi pogostih vsakodnevnih epileptičnih napadov. Klinično stanje generalizirane eritrodermije in encefalopatije je lečeči zdravnik opredelil kot možen neželeni učinek na VPA: po Naranjo lestvici je bil dogodek verjetno povezan z VPA (6 točk) in morda povezan z vigabatrinom in levetiracetamom (3 in 2 točki). Po ukinitvi valproata je bolnik povsem okreval. Ta primer je zanimiv zato, ker je sam pojav eritrodermije nakazal z valproatom povzročen neželeni učinek s hudo vpletenostjo centralnega živčnega sistema brez hiperamoniemije in z normalnimi jetrnimi encimi – kar je zelo redek pojav.

3. članek

Elastosis perforans serpiginosa: primer uspešnega zdravljenja s steroidi in topikalnim allium cepa-alantoin-pentaglikan gelom

Anna Campanati, Emanuela Martina, Katia Giuliodori, Giulia Ganzetti, Barbara Marconi, Irene Conte, Mirella Giangiacomi, Annamaria Offidani

Elastosis perforans serpiginosa (EPS) je redka bolezen kože, pri kateri iz papilarnega dermisa skozi povrhnjico izhajajo nenormalna elastična vlakna, drugi elementi vezivnega tkiva in celični ostanki. Obstajajo tri klinične variante EPS: idiopatska, reaktivna in povzročena z zdravili. Za klinično sliko bolezni so značilne majhne rožičaste ali vgreznjene papule, ki so razporejene linearno, v loku, krožno ali serpiginozno. Običajno se bolezen pojavi pri mladih odraslih, predvsem v področju glave in vratu. Lezije so običajno asimptomatske ali rahlo srbeče. Obstaja več načinov zdravljenja s slabim dolgoročnim uspehom; ti vključujejo aplikacijo kortikosteroidov v lezijo, Tazaroten, imikvimod in krioterapijo. Poročamo o primeru 40-letne ženske z elastosis perforans serpiginosa, ki je bila zdravljena na našem oddelku z injekcijami triamkinolon acetonida v lezijo in topikalnim nanosom allium cepa-alantoin-pentaglikan gela.

4. članek

Epidermolysis bullosa simplex z lisasto pigmentacijo: prvi slovenski primer

Aleksandra Bergant Suhodolčan, Vlasta Dragoš

Epidermolysis bullosa simplexz lisasto pigmentacijo je redek podtip bulozne epidermolize, za katerega so značilni mehurji, ki ne puščajo brazgotin, in mrežasta hiperpigmentacija. Poročamo o prvem slovenskem primeru. Gre za novorojenčka z mehurji na koži, pri kateremu so se v prvem letu življenja pojavile hiperpigmentirane makule. Potrjena je bila missense p.Pro25Leu mutacija v genu KRT5.

5. članek

Obravnava zmerne do hude oblike psoriaze s plaki med nosečnostjo in dojenjem v dobi bioloških zdravil

Liljana Mervic

Luskavica ni neobičajna v reproduktivnih letih in zato pri nosečnicah. Malo je podatkov o vplivu luskavice na potek in prognozo nosečnosti in o vplivu nosečnosti na potek luskavice. Običajno se bolezen med nosečnostjo izboljša in nato poslabša 4-6 tednov po porodu. Topikalna terapija je varna obilka zdravljenja za bolnice z omejeno obliko bolezni. Ta vključuje pripravke za vlaženje kože, topikalne steroide ter UVB fototerapijo. V primeru aktivne luskavice ali celo poslabšanja med nosečnostjo, je včasih potrebno nadaljevanje zdravljenja ali celo uvedba sistemskega zdravljenja. Metotreksat in acitretin sta znana teratogena in mutagena, ki se ju izogibamo. Ciklosporin je lahko morebitna terapija za nosečnice s psoriazo v primeru hude bolezni. Izkušenj z varnostjo bioloških zdravil je vedno več, z obetajočimi rezultati. Vseh štirih bioloških zdravil, ki so odobrena za zdravljenje zmerne do hude psoriazo: etanercept, infliksimab, adalimumab, in ustekinumab, trenutno ne priporočamo pri nosečnicah. Obstoječi dokazi kažejo, da je tveganje pri uporabi bioloških zdravil v nosečnosti razmeroma nizko in da bi koristi za mater lahko odtehtale tveganje fetalne izpostavljenosti zdravilu.

2014

3. številka

1. članek

Ocena kardiovaskularnega tveganja pri s HIV okuženih bolnikih: primerjava Framingham, SCORE, PROCAM in DAD algoritmov tveganja

Mateja Pirs, Borut Jug, Barbara Eržen, Mišo Šabović, Primož Karner, Mario Poljak, Janez Tomažič

Tradicionalni algoritmi ocene kardiovaskularnega (CVD) tveganja, kot so Framingham Risk Score (FRS), Systematic Coronary Risk Evaluation (SCORE) in Prospective Cardiovascular Munster (PROCAM), so bili razviti za splošno populacijo. Njihova uporabnost še ni bila potrjena pri bolnikih, okuženih z virusom HIV. Algoritem DAD je bil razvit posebej za bolnike, okužene s HIV. Namen naše raziskave je bil oceniti uspešnost algoritmov za ocenjevanje CVD tveganja pri bolnikih, okuženih s HIV. Narejena je bila prospektivna presečna raziskava, v katero je bilo vključenih 83 moških bolnikov iz Slovenije, mlajših od 55 let. CVD tveganje je bilo ocenjeno s štirimi algoritmi, prisotnost subklinične ateroskleroze pa je bila določena z merjenjem debeline karotidne intime-medije; bolnike smo spremljali 5 let. Dokazano subklinično aterosklerozo je imel visok delež bolnikov z nizkim tveganjem za srčno-žilne bolezni glede na FRS (61,9%) in PROCAM (81,0%) in le 7,1% po SCORE ter 7,1% po DAD algoritmu. Naša študija je pokazala, da sta algoritma SCORE in DAD bolj primerna od FRS in PROCAM.

2. članek

Povezava med markerji disfunkcije endotelija in vnetja ter subklinično aterosklerozo, pri moških pod 55 let, okuženih s HIV

Mateja Pirs, Borut Jug, Barbara Eržen, Mišo Šabović, Primož Karner, Mario Poljak, Janez Tomažič

Protiretrovirusna terapija pri bolnikih, okuženih s HIV, je lahko povezana z večjo pojavnostjo bolezni srca in ožilja (CVD). Namen naše raziskave je bil ugotoviti razlike v markerjih vnetja, endotelijski disfunkciji in protrombotičnem stanju med zdravljenimi in nezdravljenimi bolniki, okuženimi s HIV, z ali brez subklinične ateroskleroze. V raziskavi je sodelovalo 86 slovenskih moških bolnikov, mlajših od 55 let. Izmerili smo ravni C-reaktivnega proteina (hsCRP), vaskularne celične adhezijske molekule 1 (VCAM-1) in plazminogen aktivator inhibitorja 1 (PAI-1). Prisotnost subklinične ateroskleroze je bila določena z merjenjem debeline karotidne intime-medije. Raven hsCRP je bila pri s HIV okuženih bolnikih znatno povečana; višja je bila pri zdravljenih kot nezdravljenih bolnikih. VCAM-1 je bil znatno povečan; višji pri nezdravljenih kot pri bolnikih, ki so se zdravili. PAI-1 je bil znatno povečan; ni bilo razlik med nezdravljenimi in zdravljenimi bolniki. Bolniki s subklinično aterosklerozo so imeli zvišan hsCRP; ravni VCAM-1 in PAI-1 se niso bistveno razlikovale. Znaki sistemskega in žilnega vnetja vztrajajo pri obeh, nezdravljenih in zdravljenih bolnikih, okuženih z virusom HIV. Noben izmed proučevanih markerjev ni prispeval k izboljšani oceni subklinične ateroskleroze. Uporabnost teh markerjev v rutinskem kliničnem ocenjevanju tveganja za srčno-žilne bolezni pri bolnikih, okuženih z virusom HIV, je še vedno nejasna.

3. članek

Specifičnost genotipizacijskega testa Linear Array HPV za odkrivanje humanega papiloma virusa genotipa 52 (HPV-52)

Anja Oštrbenk, Boštjan J. Kocjan, Mario Poljak

HPV-52 je eden izmed najpogostejših genotipov humanih papiloma virusov (HPV), ki povzročajo patološke spremembe materničnega vratu. Najpogosteje uporabljen test za genotipizacijo HPV, Roche Linear Array HPV Genotyping Test (test Linear Array), ne more opredeliti prisotnosti HPV-52 v vzorcih, ki vsebujejo tudi HPV-33, HPV-35 in/ali HPV-58. S testiranjem 100 vzorcev smo potrdili, da je test Linear Array zelo zanesljiv pri odkrivanju HPV-52 v odsotnosti genotipov HPV-33, HPV-35 in HPV-58. Kadar so v vzorcu prisotni HPV-33, HPV-35 in/ali HPV-58 pa je potrebno dodatno testiranje z uporabo specifičnega testa za HPV-52.

4. članek

Zdravljenje kronične urtikarije z omalizumabom: naše izkušnje in pregled literature

Mitja Košnik, Peter Kopač, Renato Eržen, Nissera Bajrović, Katja Adamič, Nika Lalek, Peter Korošec, Mihaela Zidarn

Kronična urtikarija (CU) močno vpliva na kakovost življenja. Če z antihistaminiki ne uspemo nadzorovati simptomov, bolniki potrebujejo imunomodulatorna zdravila. Nedavne študije kažejo na izjemen učinek omalizumaba, monoklonskega protitelesa proti humanem IgE, pri neodzivni CU. Poročamo o uporabi omalizumaba pri štirih bolnikih s CU. S pregledom zdravstveih kartotek smo ocenili delež bolnikov, ki so postali kandidati za takšno zdravljenje. Pregledali smo obstoječo literaturo in primerjali sheme odmerjanja. Do 14 % bolnikov, napotenih v terciarni center, je kandidatov za omalizumab. Štirje naši bolniki so bili zdravljeni z odmerki 150 mg/mesec ali manj. Vsi so se odzvali s skoraj popolno remisijo simptomov. Trenutne študije navajajo 90 % odziv bolnikov na zdravljenje, odziv pa se pokaže v nekaj dnevih. Polovica bolnikov lahko preneha uporabljati vsa druga zdravila, vključno z antihistaminiki. Več kot polovica bolnikov se dobro odziva na odmerke 150 mg omalizumaba vsakih 4 do 8 tednov. Pri večini bolnikov se je bolezen ponovila po prekinitvi zdravljenja z omalizumabom. Omalizumab je potrebno ponuditi bolnikom z neodzivno CU. Trajanje zdravljenja ni znano.

5. članek

Cepljenje bolnika s psoriatičnim artritisom, zdravljenega z metotreksatom, s cepivom proti rumeni mrzlici: prikaz primera.

Matej Stuhec

Cepivo proti rumeni mrzlici je kontraindicirano pri imunokompromitiranih bolnikih in starejših. Predstavljamo primer cepljenja proti rumeni mrzlici, ki je bilo opravljeno pri 27-letnem slovenskem moškem s psoriatičnim artritisom med zdravljenjem z metotreksatom. Gre za pozitiven primer, saj ni prišlo do neželenih učinkov. Kljub potencialni izpostavljenosti rumeni mrzlici, bolnik ni zbolel ali kazal resnih neželenih učinkov zaradi sočasnega zdravljenja. Potrebnih je več raziskav o morebitnih škodljivih učinkih pri sočasni uporabi cepiva proti rumeni mrzlici in metotreksata za morebitno bolj pogosto uporabo cepiva pri imunokompromitiranih.

2014

4. številka

1. članek

Razmerje med nevtrofilci in limfociti kot označevalec aktivnosti Behcetove bolezni

Emine Nur Rifaioglu, Bilge Bülbül Şen, Özlem Ekiz, Asena Cigdem Dogramaci

Behcetova bolezen (BB) je redka avtoimunska bolezen. Razmerje med nevtrofilci in limfociti (NLR) se dandanes uporablja kot označevalec vnetja pri številnih boleznih. Naša študija je raziskovala vlogo NLR pri BB. V retrospektivno študijo je bilo vključenih petinšestdeset bolnikov z diagnozo BB in 100 zdravih preiskovancev. Zabeležili smo število levkocitov, nevtrofilcev in limfocitov. Iz teh parametrov smo določili NLR. Število levkocitov ter vrednosti NLR in CRP so bile višje pri bolnikih z BB v primerjavi s kontrolami (p <0,001, p <0,001 in p = 0,026, v tem zaporedju). Poleg tega je bila vrednost NLR pri bolnikih z aktivno BB višja kot pri tistih z neaktivno BB (p = 0,033). Rezultati torej kažejo, da je NLR višji pri bolnikih z aktivno BB primerjavi s kontrolno skupino in tistimi z neaktivno BB.

2. članek

Vloga strokovnjakov pri izvajanju programa presejanja za raka materničnega vratu

Ilze Viberga, Ludmila Engele, Una Kojalo, Daiga Santare

Cilji študije je bil raziskati ozaveščenost, motivacijo in pripravljenost zdravstvenega osebja, da sodeluje v presejalnem programu za raka materničnega vratu, s končnim ciljem povečati odzivnost na vabila in izboljšati učinkovitosti presejalnega programa in pokritost ciljne populacije. Certificiranim ginekologom in splošnim zdravnikom, zaposlenim v nacionalnih in zasebnih zdravstvenih ustanovah v Latviji, smo pripravili posebej izdelane vprašalnike izbirnega tipa. Od 213 razdeljenih vprašalnikov je bilo izpolnjenih 74% (32% stopnja odzivnosti od vseh 486 ginekologov v Latviji). Splošnim zdravnikom smo poslali 933 vprašalnikov (15% stopnja odzivnosti od vseh 1.455 splošnih zdravnikov v Latviji). Splošni zdravniki, ki so bili registrirani 10 ali več let, so o preprečevanju in presejanju za raka materničnega vratu vedeli precej manj kot ginekologi, registrirani enako dolgo (p = 0,05). V celotni skupini zdravnikov je bila povprečna ocena pravilnih odgovorov 5,97 (SD 2,602). Znanje v skupini splošnih zdravnikov je bilo precej nižje (5,03, SD 2,243) kot v skupini ginekologov (7,22, SD 2,527, p <0,001). Ne glede na specializacijo in kraj dela, je bilo znanje slabše z višjo starostjo (RR = 0,950; p <0,001). Znanje, ozaveščenost in percepcija ginekologov glede preprečevanja in zgodnjega odkrivanja raka materničnega vratu v Latviji je zadovoljivo, vendar ni dobro, pri splošnih zdravnikih pa je slabo. Zdravniki bi radi izvedeli več o preprečevanju raka materničnega vratu.

3. članek

Topikalni pripravek propranolola pri zdravljenju površinskih infantilnih hemangiomov: pregled literature in 4 leta kliničnih izkušenj

Maja Kovačević, Vesna Lukinović Škudar, Goran Maričić, Gordana Krnjević-Pezić, Andrija Stanimirović

Klinična učinkovitost in varnostni profil 1% kreme s propranololom za zdravljenje površinskih infantilnih hemangiomov (PIH), sta bila določena v predhodno randomizirani skupini osmih dojenčkov. Pet fantov in tri dekleta, starih od 3 do 12 mesecev, s PIH površinskega kapilarnega tipa na čelu, zadnji strani vratu, podlahti, trebuhu ali zadnji strani trupa, smo pregledali v naši ambulanti med letoma 2011 in 2014. 10 mesecev smo dvakrat na dan topikalno aplicirali propranolol ter vsakih 1 do 2 meseca klinično ocenili in fotografsko dokumentirali lezije. Spremljali smo velikost, teksturo in barvne spremembe. Terapevtska učinkovitost je bila ocenjena z uporabo sistema Archauer: Razred I (slabo) zmanjšanje velikosti <25%, razred II (srednje), zmanjšanje med 26% in 50%, stopnja III (dobro) zmanjšanje med 51% in 75%, in razred IV (odlično) zmanjšanje> 75%. Večina zdravljenih hemangiomov (62,5%) je dosegla razred IV. Pri enem bolniku je bil dosežen razred III (12,5%) in razred II pri 25% bolnikov s PIH na trebuhu. Zdravljenje so bolniki dobro prenašali brez stranskih učinkov, kar kaže, da je topikalna uporaba 1% propranolola varna, učinkovita in poceni možnost zdravljenja za zdravljenje površinskih PIH.

4. članek

Drobne diseminirane prstaste hiperkeratoze na obrazu in kožnih gubah: klinični, dermoskopski in histološki izvid o primeru v družini

Osvaldo Correia, Natividade Rocha, Eckart Haneke

Predstavljamo primer generaliziranih ne-folikularnih prstastih keratoz, klasificiran kot drobne diseminirane prstaste hiperkeratoze. Primer je opisan s kliničnimi, dermoskopskimi in histopatološkimi podatki. Bolnica je 52-letna ženska s 6-letno zgodovino večih asimptomatskih prstastih lezij barve kože, dolgih 3 do 5 mm in širokih 1 do 2 mm, prisotnih na na čelu, vratu in ekstenzorni strani rok, kot tudi v inframamarnih gubah, pazduhah in spodnjih okončinah, zlasti v poplitealnih gubah. Bolnica je poročala o 67-letni sestri in 39-letni nečakinji z enakimi lezijami. Zdravljenje z losjonom s 15% glikolno kislino in s helioterapijo je izboljšalo stanje motečih hiperkeratoz.

5. članek

Ekcem znotraj znamenja portskega vina: spontan in z laserjem induciran Meyersonov pojav

Miloš D. Pavlović, Metka Adamič

Znamenje portskega vina ali ognjeno znamenje (ZPV, nevus flammeus) je relativno pogosta žilna malformacija postkapilarnih venul, ki prizadene 0,3 do 0,5% novorojenčkov. Od sredine leta 1990, se je pojavilo več poročil o primerih dermatitisa, nastalih na ZPV, analogno Meyersonovem pojavu, ki navadno nastane na melanocitnih nevusih. Univerzalne razlage vzroka ali patogeneze ekcema pri ZPV ni, vendar se lahko pojavi ob atopijski bolezni ali vaskularnem laserskem zdravljenju malformacij. Opisujemo primera dveh deklet brez atopijskega dermatitisa z razvojem dermatitisa znotraj znamenj portskega vina. V enem primeru je bil pojav dermatitisa časovno povezan z zdravljenjem s KTP laserjem, v drugem primeru ne. Pri obeh bolnicah se je ekcem dobro odzval na kratkotrejno terapijo z lokalnimi kortikosteroidi.

2015

1. številka

1. članek

Analiza citiranosti revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica v letih 1992-2013

Anja Oštrbenk, Mario Poljak

Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica je vodilna strokovna revija na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb v naši regiji. V zadnjih 20 letih smo naredili več pomembnih korakov za izboljšanje kakovosti revije, širšo prepoznavnost in mednarodni vpliv. Od leta 1992 smo objavili 699 bibliografskih enot, ki so prejele 1360 citatov. Pomembno je, da je bila skoraj polovica (49,6%) vseh citatov pridobljenih od leta 2012 dalje. Napovedani faktor vpliva smo izračunali s kriteriji, ki ustrezajo uradnim kriterijem za letni izračun faktorja vpliva s strani Thomson Scientific Journal Citation Reports. Analiza citiranosti kaže znatno povečanje predvidenega faktorja vpliva od leta 2006 naprej, z vrednostjo nad 0,5 od leta 2007. V letu 2013 je prvič v zgodovini revije napovedani faktor vpliva nad 1,0.

2. članek

Zdravljenje vulvovaginalne kandidiaze: pregled literature

Andraž Dovnik, Andrej Golle, Dušan Novak, Darja Arko, Iztok Takač

Vulvovaginalna kandidiaza (VVC) prizadene približno tri četrtine vseh žensk v rodni dobi, vendar je točno incidenco VVC težko določiti, saj se mnoge bolnice zdravijo same. Okužbe delimo v zapletene in enostavne. Najbolj učinkovito zdravljenje nezapletene VVC je z lokalnimi azoli, na primer peroralno zdravljenje z enim odmerkom flukonazola. Zdravljenje zapletene VVC je dolgotrajno in najpogosteje zajema več odmerkov peroralnega flukonazola ali vsaj 1 teden trajajočo terapijo z lokalnimi azoli. Vloga probiotikov pri zdravljenju VVC je še vedno vprašljiva. V članku predstavljamo pregled literature o različnih možnostih zdravljenja VVC. Obravnavamo tudi najpogostejše povzročitelje bolezni, ki povzročajo zapleteno VVC.

3. članek

Trihomoniaza: kratek pregled diagnostičnih metod in naše izkušnje s PCR v realnem času za odkrivanje okužb

Barbara Šoba, Miha Skvarč, Mojca Matičič

Trihomonoza je najpogostejša spolno prenosljiva okužba ne-virusnega izvora, ki jo povzroča bičkar Trichomonas vaginalis. Čeprav je zelo razširjena pri spolno aktivnih ženskah, velja za prezrto obolenje v drugih skupinah potencialno okuženih ljudi. Nedavne študije so pokazale, da trihomoniaza povečuje tveganje za okužbo z virusom HIV in lahko povzroči neželene izide nosečnosti, zaradi česar se je povečalo zanimanje za T. vaginalis in tudi potreba po visoko občutljivih diagnostičnih testih. Naš članek povzema diagnostične metode, ki se najpogosteje uporabljajo v diagnostiki trihomoniaze, vključno z najbolj občutljivimi in specifičnimi metodami PCR. Prav tako so predstavljeni rezultati naše študije, kjer smo primerjali učinkovitost mikroskopiranja in kultivacije parazita z metodo PCR v realnem času.

4. članek

Ecthyma gangrenosum pri zdravem paru

Miloš D. Pavlović, Metka Adamič

Ecthyma gangrenosum je relativno redko kožno obolenje, navadno povezana s sepso ali bakteriemijo, ki jo povzroča bakterija Pseudomonas aeruginosa pri hudo bolnih ali kako drugače imunsko oslabljenih bolnikih. Poročamu o zdravem paru srednjih let s tipično lezijo ecthyma gangrenosum na nasprotnih stegnih, očitno nastalo s tesnim stikom med kožnima površinama. Čeprav je par zavrnil mikrobiološko diagnostiko, sta leziji postopoma, a povsem nazadovali s peroralnim ciprofloksacinom ter pustili atrofični brazgotini.

5. članek

Favnov rep: redek kožni znak spinalnega disrafizma

Gülcan Saylam Kurtipek, Fatma Göksin Cihan, Vefa Öner, Arzu Ataseven, İlkay Özer, Zahide Akman

Favnov rep je trikotna hipertrihoza na sakroiliakalnem predelu. Gre za redko stanje, ki je lahko kožni znak anomalije hrbtenjače. Poročamo o 17-letni bolnici s prirojeno hipertrihozo sakroiliaklnega predela, pri kateri je bila kasneje z magnetno resonanco postavljena diagnoza spinalnega disrafizma.

2015

2. številka

1. članek

Serološka diagnostika sifilisa: primerjava različnih diagnostičnih metod

Saša Simčič, Marko Potočnik

Diagnostika sifilisa lahko v primeru neujemanja rezultatov različnih metod predstavlja diagnostični in terapevtski izziv, saj imajo diagnostične metode za diagnostiko sifilisa precej omejitev in različnih možnih interpretacij. Primerjali smo tri pogoste diagnostične algoritme za diagnostiko sifilisa v populacijah z visoko prevalenco bolezni v Sloveniji. V prospektivno študijo je bilo vključenih 437 serumskih vzorcev odraslih iz vse Slovenije, ki so bili testirani s testom Rapid Plasma Reagin (RPR), Treponema pallidum hemaglutinacijo (TPHA) in avtomatiziranim kemiluminiscenčnim testom (CIA) v skladu z navodili proizvajalca. Od 183 bolnikov, ki so bili seroreaktivni, jih je bilo 180 seroreaktivnih po obeh algoritmih, tako algoritmom “reverse order” kot algoritmom Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). Oba algoritma sta zgrešila tri posameznike s pozitivno serodiagnozo, ki so bili opredeljeni z dodatnimi potrditvenimi testi. Rezultati kažejo na ustreznost algoritma ECDC pri serodiagnostiki sifilisa v populacijah z visoko prevalenco bolezni ter ustreznost uporabe netreponemskih seroloških testov za spremljanje odziva na zdravljenje.

2. članek

Opredelitev celotnega genoma novega Mupapillomavirusa, HPV204

Boštjan J. Kocjan, Anja Šterbenc, Lea Hošnjak, Diego Chouhy, Elisa Bolatti, Adriana A. Giri, Mario Poljak

Človeški papilomavirusi (HPV) so majhni virusi brez ovojnice s krožno dvojno vijačno DNA, etiološko povezani z različnimi benignimi in malignimi novotvorbami kože in sluznic. Obstaja 201 različnih genotipov HPV s popolnoma opredeljenim zaporedjem (na dan 30.5.2015), ki so uradno priznani in spadajo v pet rodov: Alfa-, Beta-, Gama-, Mu- in Nupapillomavirus. V rod Mupapillomavirus trenutno spadata samo dva genotipa HPV: HPV1 in HPV63, odkrita v letih 1980 in 1993. Oba povzročata sporadične primere kožnih bradavic. V prispeveku preliminarno objavljamo celoten genom novega genotipa HPV, trenutno uradno priznanega kot HPV204. Preliminarni podatki kažejo, da genom HPV204 skupaj obsega 7227 baznih parov in vsebuje pet zgodnjih odprtih bralnih okvirjev (E1, E2, E4, E6 in E7) in dva pozna odprta bralna okvirja (L1 in L2).

3. članek

Diagnostika in zdravljenje bakterijskega prostatitisa

Jerneja Videčnik Zorman, Mojca Matičič, Samo Jeverica, Tomaž Smrkolj

Vnetje prostate je pogost sindrom, zlasti pri moških mlajših od 50 let. Občajno se kaže s simptomi težavnega odvajanja urina, bolečinami v območju sečil in spolovil, ter včasih kot spolna disfunkcija. Na podlagi kliničnih in laboratorijskih značilnosti prostatitis razvrščamo v akutni bakterijski prostatitis, kronični bakterijski prostatitis, kronični vnetni in ne-vnetni prostatitis ali sindrom kronične bolečine v medenici, in asimptomatski vnetni prostatitis. Bakterijski prostatitis največkrat povzročajo uropatogene bakterije, predvsem po Gramu negativni bacili, lahko pa tudi po Gramu pozitivni in atipični mikroorganizmi, predvsem v primerih kroničnega prostatitisa. Po poročanju številnih avtorjev sta Chlamydia trachomatis in Trichomonas vaginalis med najpogostejšimi povzročitelji bolezni, zaradi česar kronični prostatitis lahko smatramo za spolno prenosljivo bolezen. Diagnostika in zdravljenje akutnega in kroničnega bakterijskega prostatitisa lahko predstavljata velik izziv.

4. članek

Laboratorijska diagnostika in epidemiologija genitalnih okužb z virusoma herpes simpleks 1 in 2

Urška Glinšek Biškup, Tina Uršič, Miroslav Petrovec

Virusi herpes simpleks tipov 1 in 2 (HSV1, HSV2) so najpomembnejši povzročitelji genitalnih razjed v svetu. Čeprav je okužba s HSV2 glavni povzročitelj genitalnih lezij, okužba z HSV1 predstavlja že polovico novih primerov v razvitih državah. Seroprevalenca HSV2 narašča s spolno aktivnostjo od mladostništva do odrasle dobe. Slovenski podatki v populaciji z visokim tveganjem kažejo 16 % seroprevalenco HSV2. DNA HSV-1 in HSV-2 je bila najdena v genitalnih brisih pri 19 % in 20,7 %. V večini primerov je genitalni herpes asimptomatski. Primarna okužba spolovila s HSV1 in HSV2 se lahko kaže s hudo klinično sliko, ki vključuje vezikularne spremembe kože in sluznic ter ulcerozne spremembe na vulvi, nožnici in materničnem vratu pri ženskah in urogenitalnem področju pri moških. Neposredne metode dokazovanja virusnega genoma se priporočajo v akutni fazi primarnih in ponavljajočih se okužb, ko so razjede ali lezije očitne. Serološko testiranje se priporoča kot pomoč pri diagnostiki genitalnega herpesa pri bolnikih s ponovno okužbo ali v primeru atipičnih ali že zaceljenih lezij. Kadar so prisotne herpetične lezije, se je treba izogibati vsakršni spolni aktivnosti, da se prepreči prenos okužbe. Protivirusna zdravila lahko zmanjšajo izločanje virusa in s tem zmanjšajo tveganje spolnega prenosa virusa.

5. članek

Poikilodermična oblika mycosis fungoides: klinična in histopatološka analiza primera in pregled literature

Oleg Pankratov, Svetlana Gradova, Svetlana Tarasevich, Valentin Pankratov

Poikilodermična oblika mycosis fungoides je redka klinična oblika kožnega T-celičnega limfoma, prej imenovanega poikiloderma vasculare atrophicans ali parapsoriasis variegata. Mycosis fungoides (MF) je maligna neoplazma T-limfocitnega izvora, najpogosteje so vpletene spominske CD4+ T-celice. Opisujemo primer bolnika z generaliziranimi poikilodermičnimi kožnimi lezijami, pri katerem je bila diagnoza MF postavljena nekaj let po pričetku bolezni zaradi bizarne klinične slike in odklonilnosti do diagnosticiranja te bolezni pri otrocih in mladostnikih. Variabilnost atipičnih kliničnih prezentacij MF in podobnost z benignimi vnetnimi in ne-vnetnimi kožnimi boleznimi lahko predstavlja velik izziv dermatologom za postavitev natančne diagnoze.

2015

3. številka

1. članek

Določanje granulocitno-makrofagnega kolonije stimulirajočega faktorja (GM-CSF) v serumu bolnikov z ne-segmentnim vitiligom: pilotna študija

Azmy Ahmed Abdellatif, Amr Mohamed Zaki, Hamed Mohamed Abdo, Dalia Gamal Aly, Tarek Ahmed Emara, Safinaz El-toukhy, Hanaa Mohamed Emam, Mahetab Samir Abdelwahab

Granulocitno makrofagni kolonije stimulirajoči faktor (GM-CSF), je pomemben dejavnik pri rasti in zorenju krvnih celic, kot tudi pri modulaciji imunskega sistema. Obstaja le malo študij o morebitni vlogi GM-CSF pri razvoju vitiliga, zato smo želeli določiti koncentracijo GM-CSF v serumu pri bolnikih z ne-segmentnim vitiligom v Egiptu ter ugotoviti njegovo morebitno vlogo v etiopatogenezi bolezni. V študijo je bilo vključenih štirideset bolnikov z ne-segmentnim vitiligom in 40, po starosti in spolu usklajenih zdravih control, pri katerih smo določali raven GM-CSF v serumu z metodo ELISA. Pri bolnikih v tej študiji smo dokazali nižje vrednosti GM-CSF v serumu v primerjavi s kontrolno skupino (povprečje ± SD: 33,4 ± 5,7 pg/ml v primerjavi s 63,4 ± 7,4 pg/ml; p = 0,0001). Koncentracija GM-CSF v serumu je lahko eden od determinant avtoimunske hipoteze v etiopatogenezi ne-segmentnega vitiliga.

2. članek

Komercialno dostopni kiti za ročno in avtomatsko ekstrakcijo nukleinskih kislin iz tkiv, fiksiranih v formalinu in vklopljenih v parafinu

Boštjan J. Kocjan, Lea Hošnjak, Mario Poljak

V formalinu fiksirani in v parafin vklopljeni (FFPE) vzorci tkiv predstavljajo neprecenljiv diagnostični vir informacij, ko svež klinični material ni na voljo, pa tudi v primeru molekularnih in epidemioloških študij. Ekstrakcija nukleinskih kislin iz FFPE tkiv je še posebej zahtevna. Obstaja več in-house metod, ki so bile razvite v zadnjih treh desetletjih. V zadnjem času je na trgu na voljo tudi več komercialnih kitov, posebej razvitih za ekstrakcijo DNA in/ali RNA iz FFPE, vendar podatkov o njih ne najdemo v recenziranih strokovnih virih. V našem prispevku smo prvič zbrali celovit pregled obstoječih FFPE DNA/RNA ekstrakcijskih kitov, ki so trenutno na voljo, hkrati z opisom njihovih osnovnih značilnosti in posebnosti.

3. članek

Hkraten pojav sistemskega lupusa eritematozusa, Hashimotovega tiroiditisa in raka obeh dojk pri eni bolnici: naključna najdba?

Elisa Molinelli, Katia Giuliodori, Anna Campanati, Valerio Brisigotti, Annamaria Offidani

Estrogeni vplivajo na številne fiziološke procese in igrajo ključno vlogo pri razvoju številnih bolezni, vključno z avtoimunskimi boleznimi in hormonsko občutljivimi oblikami raka. Sistemski lupus eritematozus je ena izmed najbolj pogostih sistemskih avtoimunskih revmatičnih bolezni, ki se najpogosteje pojavlja pri mladih ženskah in ženskah srednjih let. Hkraten pojav različnih avtoimunskih obolenj pri eni osebi je dobro poznan, povezava med sistemskim lupusom eritematozusum in maligno boleznijo, zlasti hormonsko občutljivim rakom, pa ostaja nedorečena. Predstavljamo nenavaden primer ženske srednjih let, ki je sočasno zbolela z lupusom eritematozusom, Hashimoto tiroiditisom in obojestranskim karcinomom dojke.

4. članek

Redka oblika pilomatricoma: psevdobulozni pilomatricoma

Hilal Kaya Erdoğan, Zeliha Kaya, Çiğdem Derya Aytop, Ersoy Acer

Pilomatricoma (PM; kalcifirajoči epiteliom Malherbe) je benigni tumor, ki izvira iz matrice lasnih mešičkov. Obstaja več kliničnih oblik te vrste tumorja: familiarna, perforirajoča, multinodularna, eksofitična, itd. Bulozna oblika se pojavlja le v 3 do 6% primerov. Ker so bulozna področja v PM napolnjena z limfo, nekateri avtorji uporabljajo izraz psevdobula. Predstavljamo primer 26-letnega bolnice, pri kateri je bila postavljena diagnoza psevdobulozni PM na osnovi kliničnih, radioloških in histopatoloških ugotovitev. Hkrati predstavljamo pregled literature o patogenezi bulozne oblike PM.

5. članek

Primer sarkoidoze na mestu brazgotine na čelu

Cengiz Kocak, Ergin Yücel, Nazlı Dizen Namdar, Hasan Tak

Sarkoidoza je večsistemska bolezen, za katero je značilen razvoj granulomov. Sarkoidoza, ki nastane na mestu brazgotine, je redka kožna oblika sarkoidoze. Lezija je lahko solitarna ali pa se razvije v sklopu sistemske bolezni. Predstavljamo primer bolnice, ki je razvila kožno sarkoidozo v stari brazgotini na čelu, pridobljeni pred 30 leti ob poškodbi zaradi padca. Histopatološka preiskava biopsije tkiva brazgotine je pokazala ne-nekrotizantne, ne-kazeozne granulomatozne vnetne strukture, sestavljene iz epitelioidnih celic in Langhansovih velikank z limfocitno infiltracijo znotraj retikularnega dermisa, kar je skladno s sarkoidozo. Visoko ločljivostni CT je pokazal obojestransko mediastinalno limfadenopatijo. Pri bolnikih z vnetnimi kožnimi spremembami na mestu že obstoječih brazgotin je potrebno pomisliti na sarkoidozo. Histopatološki pregled biopsije kože običajno zagotavlja pravilno in končno diagnozo.

2015

4. številka

1. članek

In memoriam: Aleksej Kansky, 1925–2015

Jovan Miljković

Naš učitelj, mentor in dolgoletni sodelavec, profesor Aleksej Kansky, je preminil 6.10.2015. Profesor Aleksej Kansky se je rodil 23. februarja 1925 v Ljubljani, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, na Medicinski fakulteti pa je promoviral leta 1951. Po končanem pripravništvu je opravil še 8 semestrov študija kemije na matematično prirodoslovni fakulteti. V letih 1955 do 1957 je delal v Biokemičnem laboratoriju poliklinike v Ljubljani, od leta 1957 do 1979 je bil zaposlen na Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani kot dermatolog in vodja biokemičnega laboratorija. Specialistični izpit iz dermatovenerologije je opravil leta 1961, leta 1966 je pridobil naslov doktor znanosti. V letih 1965 do 1967 se je kot štipendist Humboldtovega sklada izpopolnjeval na Dermatološkah klinikah v Mainzu, Frankfurtu in Münchenu, v šolskem letu 1970/1971 pa se je kot štipendist Fullbrightovega sklada izpopolnjeval na Dermatološki kliniki Columbia univerze v New Yorku. Leta 1968 je bil habilitiran za docenta, leta 1974 za izrednega in leta 1978 za rednega profesorja dermatovenerologije. Od leta 1979 do upokojitve 1991 je bil predstojnik Klinike za kožne in spolne bolezni Medicinske fakultete v Zagrebu. Leta 1982 je v Zagrebu organiziral prvi podiplomski študij dermatovenerologije v bivši skupni državi. Istega leta je skupaj s sodelavci v Zagrebu izdal učbenik Kožne i spolne bolesti, ki je bil dvakrat dopolnjen in ponatisnjen. Od leta 1995 je bil sodelavec Dermatovenerološke klinike UKC v Ljubljani, zadolžen za pedagoško in raziskovalno delo. Bil je mentor dvanajstim kandidatom, ki so uspešno zagovarjali doktorat ter petnajstim kandidatom, ki so zagovarjali magisterij. Objavil je preko 230 strokovnih in raziskovalnih člankov. Kot vabljeni predavatelj je predaval na številnih evropskih in ameriških klinikah. Leta 2002 je v Ljubljani skupaj s sodelavci izdal učbenik Kožne in spolne bolezni. Bil je častni član češkega in poljskega dermatološkega društva, član American Academy of Dermatology, dopisni član francoskega, nemškega, avstrijskega in italijanskega dermatološkega društva. Od leta 1988 do 1991 je bil predsednik Združenja dermatologov Jugoslavije. Leta 1974 so skupaj s pokojnim akademikom prof. Janezom Fettichom in prof. Stjepanom Bunto ustanovili strokovno dermatološko revijo Acta dermatovenerologica Jugoslavica katere urednik je bil osem let in od leta 1988 do 1991 glavni urednik. Leta 1992 je v Ljubljani ustanovil mednarodno dermatološko revijo Acta dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica, katere glavni urednik je bil do leta 2009 na to pa častni urednik. Po letu 1996 je splet nesrečnih okoliščin pripeljal slovensko dermatologijo v zelo neugoden položaj. Zaradi upokojitev in prezgodnjega odhoda nekaterih naših učiteljev, smo v Sloveniji ostali brez učiteljev dermatologije. V tem obdobju je bil že upokojeni profesor Kansky vodilna oseba slovenske dermatologije. Organiziral je mednarodna srečanja, pomagal pri publicističnem delu, ter vzgajal pedagoške in znanstveno-raziskovalne kadre, ki so počasi pričeli prevzemati breme, katerega je v prehodnem obdobju nosil sam prof. Kansky. Profesor Kansky je kljub svojim letom bil zelo dolgo časa aktiven. Udeleževal se je strokovnih srečanj, sodeloval pri podiplomskem študiju, ter bil praktično do konca življenja dnevno prisoten na dermatološki kliniki v Ljubljani. Dokaz za vztrajno in neutrudno delo je vsekakor druga dopolnjena izdaja učbenika za študente medicine in dentalne medicine »Kožne in spolne bolezni«, ki je izšla v začetku leta 2009. Zelo poglobljena in resnična je njegova misel, katera lahko marsikomu da misliti, tako je pravil: »Prizadevni učitelji so zelo pomembni za kulturni, strokovni, gospodarski, znanstveni in intelektualni razvoj svojega naroda, vendar so pri učiteljskem delu nekatere razlike. Medtem ko osnovnošolski in srednješolski učitelji predvsem neposredno posredujejo snov učencem, pa je prvenstvena naloga visokošolskega učitelja, da vzpostavi primerno okolje, v katerem bodo sodelavci skupaj z učiteljem z veseljem sodelovali pri pedagoškem, raziskovalnem in strokovnem delu. Visokošolski učitelj sicer tudi poučuje, a sodelavci se ob delu tudi učijo drug od drugega. Stroka se lahko razvija le, če vodilna oseba s svojo strokovno in moralno avtoriteto v tolerantnem duhu vodi svoje sodelavce.« Veliko slovenskih zdravnikov, predvsem univerzitetnih učiteljev po upokojitvi praviloma nadaljujejo svoje pedagoško in raziskovalno delo, ter sodelujejo pri razvoju stroke na svojem področju. Žal pogosto nanje pozabimo in njihovo delo le redko primerno zaznamujemo in prikažemo! Spoštovanemu učitelju in mentorju prof. Kanskemu smo hvaležni za ves trud, ki ga je vložil v razvoj slovenske dermatologije. Hvaležni smo za velik prispevek k oblikovanju pedagoških kadrov, brez katerih napredek sodobne slovenske dermatologije ne bi bil mogoč. Odšel je človek, ki je plemenitil naš čas in s svojim delom bogatil življenje. Za vedno bo imel častno mesto v našem spominu. V imenu uredniškega odbora časopisa ACTA dermatovenerologica, ZSD in v svojem imenu izrekam svojcem pokojnega profesorja Alekseja Kanskega iskreno in globoko sožalje!

2. članek

Morfeja po obsevanju pri bolniku s karcinomom prostate: prvi primer

Nicola di Meo, Cecilia Noal, Sara Trevisini, Bruno Ulessi, Giusto Trevisan

Morfeja po obsevanju je redek, vendar večkrat opisan in premalokrat prepoznan zaplet radioterapije. Do sedaj v literaturi še ni bilo opisanega primera morfeje po radioterapiji zaradi raka prostate. Predstavljamo primer 74-letnega prekomerno prehranjenega moškega, ki je bil napoten na našo kliniko zaradi sklerotičnih kožnih lezij na trebušno-pelvičnem področju. Najverjetneje gre za prvi opisan primer bolezni, ki pogosto ostane neprepoznana.

3. članek

Ecthyma gangrenosum ter lezije, ki spominjajo na ecthyma: gre za različne entitete?

Michael Vaiman, Tsilia Lasarovitch, Lior Heller, Gad Lotan

Analizirali smo primere ecthyma gangrenosum (EG) in primere nekrotičnih kožnih lezij, ki so podobne ali zpominjajo na ecthyma, da bi izboljšali trenutno obstoječe definicije teh bolezni. Napravljena je bila retrospektivna analiza 28 primerov lezij (od leta 2001 do junija 2015), ki so bile prepoznane kot EG. Le v 20 primerih (71,42%) je bil kot povzročitelj lezije opredeljen Pseudomonas aeruginosa. V etiologiji ostalih osmih primerov pa je šlo za različne bakterijske povzročitelje (pet primerov, 17,85%) in glivične povzročitelje (trije primeri, 10,73%). V 21 primerih (75%) se je lezija pojavila pri imunsko oslabljenem bolniku. V štirih primerih (14,28%), so bolniki imeli sepsos s Pseudomonas sp. V štirih primerih (14,28%) se je lezija pojavila pri sicer zdravih posameznikih. Opazili nismo nobenih razlik v klinični sliki, lokaciji, številu lezij ali strategijo zdravljenja med primeri, povzročenimi s Pseudomonasom in ostalimi. Nekrotične lezije, ki spominjajo na EG imajo lahko različno mikrobiološko etiologijo in se lahko pojavijo pri imunokompetentnih ali zdravih osebah. Brez razlike v klinični sliki se ne bi smeli obstajati ločeni definiciji za primere, povzročene s Pseudomonas sp. in ostale.

4. članek

Topni receptor urokinaznega plazminogenskega aktivatorja (suPAR) v plazmi pri bolnikih s psoriazo ter korelacija z resnostjo bolezni

Gülcan Saylam Kurtipek, Recep Kesli, Fatma Tunçez Akyürek, Fikret Akyüret, Yüksel Terzi

Luskavica je kronična recidivna, vnetna, hiperproliferativna bolezen kože. Topni receptor urokinaznega plazminogenskega aktivatorja (suPAR) v plazmi se sprošča iz na celične membrane vezanega plazminogenskega aktivatorja in je nov biomarker sistemskega vnetja. Namen te študije je raziskati plazemske koncentracije suPAR pri bolnikih s psoriazo in določiti njihovo korelacijo z resnostjo bolezni glede na točkovnik PASI. Plazemske koncentracije suPAR so bile izmerjene z metodo mikro-ELISA pri 50 zdravih posameznikih in 65 bolnikih s psoriazo. Po primerjavi koncentracije plazemskega suPAR med bolniki in kontrolno skupino zdravih posameznikov, ni bilo statistično značilne razlike (5,29 ng / ml ± 2.12 in 6.03 ng / ml ± 2,42, p = 0,326). Prav tako ni bilo statistično značilne razlike med koncentracijami suPAR in PASI (r = 0,147, p = 0,243> 0,05). Kljub temu verjamemo, da bi lahko suPAR, nov biomarker, kazal na resnost bolezni, če bi bila študija opravljena z večjim številom bolnikov in pri bolnikih z zmerno do hudo psoriazo.

5. članek

Sindrom Parry–Romberg: primer, povezan z lymsko boreliozo

Nicola di Meo, Giuseppe Stinco, Katiuscia Nan, Caterina Pinzani, Giusto Trevisan

Sindrom Parry-Romberg sindrom je pridobjena, počasi napredujoča bolezen, za katero je značilna atrofija, ki večinoma vključuje polovico obraza. Patogeneza tega stanja je še vedno sporna, potrebno pa je upoštevati morebitno povezavo z boreliozo. Predstavljamo primer 16-letnega dekleta iz Albanije, ki je bila napotena k nam zaradi linearnih depresij na desni strani obraza, kar je klinično ustrezalo sindromu Parry-Romberg. Imela je pozitivno zgodovino lymske borelioze. Okužba z Borrelia sp. smo potrdili s pozitivnim PCR in prisotnostjo protiteles IgM. Bolnico smo zdravili z intravenskim penicilinom in metronidazolom, v trajanju 14 dni. Po zdravljenju in med 2-letnim sledenjem, se je napredovanje klinične bolezni ustavilo, serološki testi in mikrobiološke preiskave na Borrelia burgdorferi sensu lato so bili negativni. Ne moremo izključiti naključja, vendar je prekinitev napredovanja bolezni po antibiotičnem zdravljenju težko prezreti, tako da je ta povezava vsaj sugestivna.

6. članek

Uspešna odstranitev hiperkeratozne-lihenoidne reakcije na rdeče črnilo v tetovaži z ohranitvijo celotne tetovaže

Boštjan Mlakar

Glede na vse večjo priljubljenost tetovaž, se je povečalo tudi število poročil o zdravstvenih zapletih, povezanih s tetoviranjem. Čeprav lahko reakcije na tetovaže izzvenijo spontano, pogosto lahko trajajo več mesecev ali celo let, kljub različnim metodam zdravljenja. V našem primeru predstavljamo uspešno odstranitev hiperkeratozne-lihenoidne reakcije na rdeče črnilo. Celotna tetovaža je bila ohranjena z dobrim estetskim rezultatom in minimalnim brazgotinjenjem.


2016

1. številka

1. članek

Zaviralci angiotenzinske konvertaze kot vzrok za izoliran angioedem v slovenski populaciji

Cita Zupanc, Mitja Košnik

Angioedem je lokalizirana oteklina podkožnega tkiva in sluznice. Cilj naše raziskave je bil opredeliti pogostost pojava angioedema kot posledice zdravljenja z zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) in ugotoviti, ali se resnost epizod angioedema pri teh bolnikih razlikuje od epizod idiopatskega angioedema. V raziskavo smo vključili bolnike z angioedemom, ki so bili napoteni na terciarno alergološko kliniko med leti 2005 in 2014. Iz medicinskih kartotek smo pridobili podatke o lokalizaciji, resnosti, številu in zdravljenju epizod angioedema. Bolnike, ki so se zdravili z zaviralci ACE, smo spremljali in preverili učinek prekinitve zdravljenja z zaviralci ACE. Na našo kliniko so bili skupno napoteni 603 bolniki (59.9% žensk), pri čemer je imelo 36.9% bolnikov sočasno ob angioedemu še urtikarijo in anafilakso. Izmed 381 bolnikov z izoliranim angioedemom, jih 10,5% ni imelo ugotovljenega vzroka za pojav angioedema. Delež primerov angioedema, povzročenega z zaviralci ACE, je predstavljal 27,1% do 37,9% (95% CI), pri ostalih bolnikih je bil angioedem opredeljen kot idiopatski. V primerjavi s primeri idiopatskega angioedema, so imeli bolniki, ki so imeli z zaviralci ACE povzročene epizode angioedema, hujše epizode in pogostejše obravnave pri osebnem zdravniku kot tudi hospitalizacije. ACE predstavlja najpogostejši vzrok za izoliran angioedem. Pri približno dveh tretjinah primerov angioedema, povzročenega z zaviralci ACE, je prišlo po ukinitvi terapije z zaviralci ACE do izboljšanja.

2. članek

Imunohistokemična analiza vsebnosti melanocitov v različnih predelih lezij vitiliga z uporabo označevalca Melan-A

Alexey Kubanov, Diana Proshutinskaia, Vladimir Volnukhin, Oksana Katunina, Tatiana Abramova

Pojav lezij vitiliga je posledica uničenja melanocitov v prizadeti koži in s tem zmanjšanja količine kožnega pigmenta melanina. Ni še pojasnjeno, kakšen je delež rezidualnih melanocitov v depigmenitarni koži in kakšne so optimalne metode za njihovo identifikacijo. V vzorcih kožnih biopsij, odvzetih 16 bolnikom z ne-segmentnim vitiligom in 10 zdravim prostovoljcem, smo opredelili prisotnost Melan-A (klon A103)+ melanocitnega izražanja z imunohistokemično metodo, medtem ko smo za dokazovanje melanina uporabili histokemično analizo s sekcijskim barvanjem po metodi Fontana-Masson. Pri nekaterih bolnikih, med drugim tudi pri tistih z dolgotrajno boleznijo (več kot 40 let), smo v depigmentirani koži dokazali Melan-A+ celice in melaninska zrnca, kar nakazuje na prisotnost rezidualnih melanocitov v lezijah vitiliga. Pri bolnikih z vitiligom je bila v normalno pigmentirani koži ob lezijah količina Melan-A+ melanocitov več kot trikrat manjša (P < 0,001) v primerjavi s kožo zdravih prostovoljcev. V primeru lokalnega zdravljenja je zato potrebno upoštevati patološke procese tudi v klinično normalni koži. Pri nekaterih bolnikih z vitiligom so v depigmentirani koži prisotni rezidualni melanociti. Melan-A predstavlja uporaben označevalec za identifikacijo melanocitov v koži bolnikov z vitiligom.

3. članek

Vseživljenjska prisotnost razširjenih bradavic, povezanih s človeškim papilomavirusom 70/85: nova diagnostična entiteta?

Giuliodori Katia, Campanati Anna, Liberati Giulia, Ganzetti Giulia, Giangiacomi Mirella, Marinelli Katia, Cataldi Ivana, Marconi Barbara, Offidani Annamaria

Predstavljamo primer bolnika s HPV70/85-pozitivnimi razširjenimi kožnimi bradavicami in kliničnimi ter histološkimi lastnostmi, ki niso značilne za generalizirano verukozo ali bradavičasto epidermodisplazijo. Za kožno okužbo s HPV so značilne novotvorbe v obliki bradavičastih papul ali plakov, ki se razlikujejo po velikosti, številu in razporeditvi, in so odvisni od genotipa HPV ter imunskega stanja bolnika. Človeške papilomaviruse uvrščamo v 5 rodov (alfa, beta, gama, mu in nu), pri čemer imajo posamezni genotipi HPV različne življenjske cikle, tropizem za epitelije in povzročajo različne bolezni. Bradavičasta epidermodisplazija (EV) je redka, vseživljenjska avtosomno recesivna bolezen kože, za katero je značilna vztrajajoča okužba kože s človeškimi papilomavirusi, ki ni nujno povezana z imunsko pomanjkljivostjo. Bolezen je posledica nenavadne genetske podvrženosti okužbam z različnimi genotipi HPV (še posebno beta-HPV), pri čemer nekateri izmed njih povzročajo maligno transformacijo. Nasprotno je generalizirana verukoza pogosteje povezana z generaliziranimi bradavicami, ki so značilne za stanja z imunsko pomanjkljivostjo.

4. članek

Pozni nastop pytriasis rubra pilaris tipa 4 in zdravljenje z nizko dozo acitretina

Fernando Mota, Sandrina Carvalho, Madalena Sanches, Manuela Selores

Pytriasis rubra pilaris je kronična vnetna dermatoza neznane etiologije in izjemne klinične variabilnosti. Delimo jo v 6 skupin; tipi 3, 4 in 5 se pojavljajo v otroštvu. Med seboj se razlikujejo glede na klinične znake in simptome ter glede na potek in starost ob pojavu bolezni. Predstavljamo primer 19-letnega moškega z dva tedna trajajočo srbečico in luščenjem kože rok, nog, komolcev in kolen. Bolnik ni imel družinske anamneze bolezni kože. Pri kliničnem pregledu smo opazili omejene, rdeče-oranžne luščeče plake na komolcih in kolenih ter voskasto palmoplantarno keratodermo. Kožna biopsija je pokazala akantozo, menjajočo ortokeratozo, parakeratozo in folikularni čep, ki so bili značilni za pytriasis rubra pilaris. Bolnik je pričel z oralnim zdravljenjem z acitretinom (25 mg) vsak drugi dan. Zdravljenje je dobro prenašal, lezije so po 6 mesecih izginile. Pytriasis rubra pilaris je kronična papuloskvamozna bolezen neznane patogeneze, za katero so značilni rdeče-oranžni luščeči plaki, palmoplantarna keratoderma in keratotične folikularne papule. Za zdaj še ni standardnega zdravljenja, terapevtske možnosti predstavljajo sistemski retionidi, še posebno acitretin v priporočenem odmerku 0.5 do 0.75 mg/kg/dan. V našem primeru smo bolnika zdravili z nizkimi odmerki acitretina, ki so bili učinkoviti in jih je tudi dobro prenašal.

5. članek

Lipoidna proteinoza

Demet Kartal, Salih Levent Çınar, Levent Kartal, Özge Şeyda Saka, Murat Borlu

Liopidna proteinoza je redka avtosomno recesivna bolezen. Zanjo so značilne hripavost glasu, ki se pojavi v zgodnjem otroštvu, in različne kožne spremembe kot na primer voskaste papule, akneiformne brazgotine in zrnatost vek. Na naši dermatološki kliniki smo obravnavali 42-letno bolnico z rigidnostjo ustne sluznice in omejeno gibljivostjo jezika. Navajala je tudi pekoč občutek v ustih, zmanjšano zmožnost okušanja hrane in hripavost. Postavili smo diagnozo lipoidne proteinoze. Za lipoidno proteinozo značilne kožne spremembe vključujejo voskaste rumene papule z generalizirano zadebelitvijo kože obraza, okončin in trupa. Predstavljamo primer bolnice s hujšo prizadetostjo sluznic in nekoliko milejšimi spremembami kože.  

2016

2. številka

1. članek

Multiple epidermalne kožne ciste: primer nenavadne klinične slike

Mehmet Eren Yuksel, Funda Tamer

Predstavljamo klinični primer 31-letnega bolnika, ki je bil obravnavan zaradi številnih podkožnih sprememb. Šest vidnejših lezij je bilo kirurško odstranjenih brez postoperavitnih zapletov. Histopatološka slika je pokazala več povrhnjih cist, najmanjšo velikosti 1,5×1×0,7 cm, največjo pa velikosti 6x3,5x2,5 cm. Epidermalne ciste so pogoste, benigne, sferične kožne lezije, ki se običajno pojavljajo na področju lasišča, obraza, vratu in trupa. Po dostopnih podatkih gre za prvo poročilo o multiplih razširjenih epidermalnih kožnih cistah različnih velikosti: od 1,5 do 6 cm.

2. članek

Velik podkožni angiofibrolipom: uspešen kirurški pristop pri bolniku iz Bolgarije

Georgi Tchernev, Anastasiya Atanasova Chokoeva, James W. Patterson

Poročamo o 37-letnem bolniku, ki je bil obravnavan na naši dermatološki polikliniki zaradi tumorske tvorbe na področju leve lopatice, ki je povzročala zmerne bolečine in nelagodje. Histopatološka slika je pokazala fibrozno kapsulo, številne krvne žile s tankimi stenami, napolnjene z eritrociti in gnezdi lipocitov, ter večja področja fibroznega vezivnega tkiva. Histopatološka slika je potrjevala diagnozo podkožnega angiofibrolipoma. Po naših informacijah gre za prvi primer velikanskega podkožnega angiofibrolipoma na hrbtu odraslega bolnika. Pri obravnavi priporočamo kirurško ekscizijo in vsaj 5-letno postoperativno spremljanje, zaradi možnosti ponovitve ali pojava malignosti.

3. članek

Napovedna vrednost negativnega oralnega provokacijskega testa pri bolnikih s preobčutljivostjo za protibolečinska zdravila

Maja Jakič, Miha Jager, Mitja Košnik

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) spadajo na prvo oziroma drugo mesto med zdravili, ki povzročajo preobčutljivostne reakcije. Oralni provokacijski test (OPT) je zlati standard za diagnostiko preobčutljivosti za nesteroidna protivnetna zdravila. V naši tudiji smo opazovali, katere analgetike so uporabljali bolniki po negativnem OPT in določili delež bolnikov, ki so doživeli preobčutljivostno reakcijo kljub negativnemu OPT. Izbrali smo 115 bolnikov (67,8 % žensk, starost 54,9 ± 16,7 let) z negativnim OPT za aspirin in prepričljivo anamnezo takojšnje preobčutljivostne reakcije na aspirin ali NSAID. S pomočjo telefonske ankete smo opredelili analgetike, uporabljene po opravljenem OPT in podatke o morebitnih neželenih učinkih. Povprečen čas spremljanja bolnikov je bil 5,1 ± 2,0 leti. Vsi udeleženci raziskave so potrebovali najmanj eno protibolečinsko zdravilo. Kljub negativnemu OPT za aspirin se je le 33,9 % udeležencev preiskave odločilo vzeti aspirin, 0,9 % je imelo preobčutljivostno reakcijo. Negativna napovedna vrednost (NNP) OPT za aspirin je bila 97,4 %. Skupno 16 (13,9 %) oseb je doživelo preobčutljivostno reakcijo, od tega 12 zaradi zaužitja zdravila, ki ni bilo testirano z OPT. NNP OPT za vsa nesteroidna protivnetna zdravil je bila 96,4 %. Naši rezultati so v skladu z razpoložljivimi podatki, da se večina preiskovancev ne odloči za ponovno zaužitje določenega zdravila, kljub visoki NNP OPT.

4. članek

Pogostost izolacije Gardnerelle vaginalis v vaginalnih brisih žensk z Gorenjske regije

Irena Grmek Košnik, Urška Dermota, Andrej Golle

Bakterijska vaginoza je klinično pomembna zaradi možne vzročne povezave z zapleti med nosečnostjo, po porodu in zapleti po operativnih posegih. V prvi polovici leta 2015 smo v našem mikrobiološkem medicinskem laboratoriju retrospektivno pregledali vzorce vaginalnih brisov, pobarvane po Gramu (iskanje t.i. clue-cells) ter metode kultivacije Gardnerelle vaginalis. Zanimal nas je delež izolacij G. vaginalis iz ustreznih vzorcev, korelacija s prisotnostjo t.i. clue-cells po barvanju po Gramu, napotna klinična diagnoza in nosečnost. Prejeli smo 358 vzorcev vaginalnih brisov; 82 % z napotno diagnozo kolpitis, cervicitis ali izcedek iz nožnice; 40 % je bilo nosečnic. G. vaginalis smo izolirali iz 14 % vaginalnih brisov, 52 % je bilo nosečnic. Ujemanje med rezultati barvanja po Gramu in izolacije G. vaginalis je bilo 86 %. V klinični praksi se za diagnosticiranje bakterijske vaginoze uporabljajo standardni klinični kriteriji, barvanje odvzetega vaginalnega brisa po Gramu in/ali izolacija G. vaginalis. Rezultati naše študije potrjujejo, da izolacija bakterije G. vaginalis pomaga potrditi diagnozo bakterijske vaginoze.

5. članek

Je bolezen lymphogranuloma venereum (LGV) premalokrat diagnosticirana med slovenskimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi?

Boštjan Mlakar, Ana Ramšak

Lymphogranuloma venereum (LGV) je spolno prenosljiva okužba s Chlamydio trachomatis, ki jo večinoma vidimo pri HIV-pozitivnih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Prva tri poročila o morebitni okužbi z LGV v Sloveniji so bila objavljena od aprila do junija 2015, avgusta 2015 pa je sledil prvi potrjen primeru. Predstavljamo primer HIV-pozitivnega moškega z anorektalnim abscesom, izcedkom, limfadenopatijo ter nenavadnimi perianalnih kožnimi plaki. Zaradi suma na gonokokni proktitis je prejemal empirično zdravljenje z antibiotiki, po katerem je prišlo le do prehodnega izboljšanja. Po pozitivnem rezultatu testiranja za klamidijsko okužbo, vendar zaradi nezadostnega odziva na zdravljenje z azitromicinom, je bil postavljen sum na LGV. Uvedeno je bilo zdravljenje v skladu s smernicami. Po uvedbi doksiciklina je prišlo do hitrega izboljšanja, zatp lahko sklepamo, da je bila okužba LGV uspešno zdravljena. V isti ustanovi sta bila kmalu po primeru zdravljena še dva bolnika s podobno nenavadno klinično sliko anorektalno in z odličnim odzivom na zdravljenje z ustreznimi antibiotiki. Zaradi številnih omejitev pri opravljanju diagnostičnih storitev v samoplačniških ustanovah opozarjamo na potrebo po izboljšanem dostopu do visoko kakovostne obravnave spolno prenosljivih bolezni tako v javnih kot v zasebnih ustanovah. Izboljšane diagnostične smernice in epidemiološko spremljanje bi lahko razkrila skrito epidemijo LGV med MSM v Sloveniji.  

2016

3. številka

1. članek

Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica sprejeta v novo Thomson Reuters-ovo bazo podatkov, imenovano Emerging Sources Citation Index (ESCI)

Mario Poljak, Jovan Miljković, Tina Triglav

Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) je vodilna strokovna revija s področja dermatologije in spolno prenosljivih okužb v naši regiji. V zadnjih 25 letih je uredniški odbor sprejel več pomembnih odločitev, ki so pripomogle k izboljšanju kakovosti revije in večji mednarodni prepoznavnosti. Po leto dni trajajočem poskusnem obdobju je Thomson Reuters pred kratkim obvestil uredništvo, da je bila Acta Dermatovenerol APA izbrana za kritje v novi bazi podatkov informacijskega servisa Web of Science Core Collection, imenovani Emerging Sources Citation Index (ESCI). Indeksiranje Acta Dermatovenerol APA v omenjeni bazi se prične z vsebino, objavljeno na spletu v letu 2016.

2. članek

Učinkovitost in varnost 5 % topikalne pene z minoksidilom pri zdravljenju izpadanja las po moškem tipu in zadovoljstvo pacientov

Hournaz Hasanzadeh, Saman Ahmad Nasrollahi, Nader Halavati, Maryam Saberi, Alireza Firooz

Izpadanje las je pogosta težava, prisotna po vsem svetu. Zaradi razširjenosti je potrebno iskati najboljše načine zdravljenja. Naša študija ocenjuje učinkovitost in varnost topikalne pene s 5 % minoksidilom pri zdravljenju izpadanja las po moškem tipu in zadovoljstvo pacientov pri uporabi. Raziskava je bila opravljena pri 17 moških. Vsi udeleženci so si dnevno aplicirali po en zamašek (1 ml) topikalne pene s 5 % minoksidilom na lasišče, v skupnem trajanju 6 mesecev. Učinkovitost je bila ocenjena s pomočjo štetja las, subjektivno oceno preiskovanca in fotografskim pregledom. Od 17 preiskovancev so bili trije izključeni iz raziskave, 14 jih je sodelovalo 16 tednov, 12 pa 24 tednov. Povprečno število las s fotografskim pregledom v 16. tednu (181,87 ± 52.42) in v 24. tednu (194,58 ± 62.82) ter štetjem las v 16. tednu (62.57 ± 15.28) in v 24. tednu (69.91 ± 15.61) je bilo občutno višje po intervenciji v primerjavi z začetnim stanjem. Naša raziskava je potrdila, da je topikalna pena s 5% minoksidilom varna in učinkovita pri zdravljenju izpadanja las.

3. članek

Vrednotenje higienskih navad: presečna raziskava

Manuel António Campos, Ana Cristina Sousa, Paulo Varela, Armando Baptista

Znano je, da je ustrezna higiena izrednega pomena za zdravje. Čeprav gre za temo, ki je medijsko precej izpostavljena, obstaja malo oziroma skoraj nič znanstveno podprtih podatkov in raziskav. Zato smo izvedli primerjalno presečno raziskavo na podlagi vprašalnika, ki smo ga razdelili trem skupinam preiskovancev: bolnikom, ki obiskujejo dermatološko ambulanto, bolnikom, ki so bili obravnavani pri specialistu interne medicine in splošni populaciji. Analizirali smo rezultate skupno 446 vprašalnikov (249 dermatoloških bolnikov, 98 internističnih bolnikov in 99 posameznikov iz splošne populacije). Tri skupine se niso statistično razlikovale po spolu in starosti (p = 0,070). Dermatološki bolniki so v povprečju imeli višjo izobrazbo. Število tedenskih kopeli se med tremi skupinami ni razlikovalo (p = 0,417), ravno tako ne higiena lasišča. Internistični in dermatološki bolniki so si v povprečju pogosteje prali roke kot splošna populacija (p = 0.028). Če primerjamo naše rezultate z omejenimi podatki, ki so na voljo, lahko trdimo, da ima naša anketirana populacija boljše higienske navade od do sedaj dostopnih. Menimo, da bi bilo o higienskih navadah potrebno razpravljali med ambulantnimi obiski.

4. članek

Okužbe s hepatitisom D pri slovenskih bolnikih s kroničnim hepatitisom B: nacionalna prevalenčna raziskava in pregled literature

Mateja M. Jelen, Lea Hošnjak, Špela Štunf, Anja Zagožen, Kristina Fujs Komloš, Petra Markočič, Mario Poljak, Katja Seme

Od 350 milijonov bolnikov s kronično okužbo z virusom hepatitisa B (HBV) po vsem svetu, je približno 15 do 20 milijonov bolnikov izpostavljenih virusu hepatitisu D (HDV). V naši raziskavi prvič opisujemo prevalenco okužb s HDV pri slovenskih bolnikih s kronično okužbo s HBV. Poleg tega predstavljamo pregled obstoječe literature vseh evropskih raziskav o razširjenosti HDV. Analizirali smo skupno 1.305 vzorcev seruma HBsAg-pozitivnih bolnikov, ki so bili naključno izbrani v bazi 2,337 bolnikov slovenskega nacionalnega referenčnega laboratorija za diagnostiko virusnih hepatitisov med letoma 1998 in 2015. Vsi vzorci so bili retrogradno testirani na prisotnost skupnih anti-HDV protiteles. Vse vzorce, pozitivne na anti-HDV, smo dodatno testirali na prisotnost anti-HDV IgM protiteles, HDV antigena in HDV RNK. Prisotnost anti-HDV protiteles smo dokazali pri le treh izmed 1.305 testiranih bolnikov (0,23 %; 95 % CI: 0,08-0,67 %), od tega je en bolnik že okreval po okužbi s HDV, dva bolnika pa sta imela kronično okužbo s HDV. Pri pregledu obstoječe literature smo našli 36 recenziranih študij o prevalenci HDV iz 21 evropskih držav, objavljenih med letoma 1983 in 2016. Ugotovljena prevalenca okužb s HDV v Sloveniji je med najnižjimi poročanimi v Evropi in po svetu. Zaradi zelo nizke prevalence ne priporočamo rutinskega diagnostičnega testiranja na okužbo s HDV v diferencialni diagnostiki poslabšanja bolezni jeter pri slovenskih bolnikih s kronično okužbo s HBV.

5. članek

Kirurško zdravljenje pioderma gangrenosum po operativnem posegu rekonstrukcije dojke

Funda Tamer, Esra Adışen, Serhan Tuncer, Mehmet A. Gurer

Pioderma gangrenosum je kronična vnetna bolezen, za katero so značilne boleče kožne razjede. Etiologija bolezni ni znana, vendar pa piodermo gangrenousum lahko sproži tudi operativni poseg. Poročamo o primeru 34-letne bolnice, pri kateri je prišlo do pojava pioderma gangrenousum po operativnem posegu rekonstrukcije dojke. Bolnica je bila uspešno zdravljena s sistemsko imunosupresivno terapijo.

6. članek

Zelo nedavna okužba z virusom HIV skupaj s Pneumocystis jirovecii pljučnico in Mycobacterium avium kompleks vnetnim sindromom imunske obnove: prikaz primera

Katarina Čurić, Mario Poljak, Alojz Ihan, Janez Tomažič

Pri majhnem deležu bolnikov, okuženih s HIV, bolezen hitro napreduje v AIDS; pri nekaterih posameznikih je okužba napredovala v AIDS v letu dni po primarni okužbi. Pljučnica, ki jo povzroča Pneumocystis jirovecii (PCP) je najpogostejša indikatorska bolezen ob AIDSu, vendar se lahko redko pojavi tudi med primarno okužbo s HIV kot posledica hudega zmanjšanja imunskega odziva, ki lahko spremlja zgodnjo fazo okužbe z virusom HIV. Okužbe z Mycobacterium avium kompleks med protiretrovirusnim zdravljenjem so skoraj vedno povezane z vnetnim sindromom imunske obnove (IRIS). Predstavljamo nenavaden primer okužbe s PCP in Mycobacterium avium kompleks-IRIS, ki se je nastala manj kot 3 mesece po primarni okužbi z virusom HIV.

7. članek

Klinična slika, podobna lamelarni ihtiozi, po zdravljenju s ponatinibom

Özge Mine Örenay, Funda Tamer, Evren Sarıfakıoğlu, Umran Yıldırım

Predstavljamo primer 51-letne ženske s klinično sliko 5-mesecev trajajočih širečih eritematoznih kožnih izpuščajev in srbečico. Gre za bolnico, ki se sicer zdravi zaradi akutno limfoblastne levkemije. Po neuspešnem začetnem zdravljenju levkemije je bil uveden ponatinib, 45 mg na dan. Mesec dni po pričetku zdravljenja s ponatinibom so se pojavili kožni izpuščaji. Na podlagi kliničnih in histopatoloških preiskav, je bila pri bolnici postavljena delovna diagnoza lamelarne ihtioze. Predstavljamo torej nov kožni stranski učinek ponatiniba. Bolniki, ki se zdravijo s ponatinibom, morajo biti obveščeni o možnih kožnih stranskih učinkih ter prejeti navodila o ustrezni negi kože, da bi se lahko izognili nepotrebnemu prenehanju jemanja terapije.

8. članek

In memoriam: Marija Berčič 1928-2016

Jovan Miljković

Naša draga učiteljica, mentorica in dolgoletna sodelavka, MARIJA Berčič-Mojca, je preminila 3.9.2016. Mojca se je rodila 14.4.1928 v Črni na Koroškem, kjer končala osnovno šolo, gimnazijo je sprva obiskovala na Ptuju, med vojno jo nadaljevala v Celovcu in maturirala na Klasični gimnaziji v Mariboru. Medicinsko fakulteto je končala v Ljubljani, specialistični izpit iz dermatovenerologije pa opravila na Dermatološki kliniki v Ljubljani. Vso delovno dobo je delala na Oddelku za kožne in spolne bolezni Splošne bolnišnice v Mariboru. Po opravljenem specialističnem izpitu je bila vodja otroškega oddelka in tudi novo-ustanovljenega histopatološkega laboratorija. Na področju dermatohistopatologije se je izpopolnjevala pri dr. Milavcu na Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani, pri prof. Zambalu na Kliniki za kožne i spolne bolesti v Zagrebu in pri prof. Ackerman-u v New Yorku. 1986 je na Kliniki za kožne i spolne bolesti v Zagrebu uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo. Aktivno se je udeleževala strokovnih srečanj doma in v tujini, bila je mentor številnim zdravnikom specializantom, bila tudi vrsto let predavatelj na Višji medicinski šoli. Sodelovala je tudi pri izdaji učbenika za študente medicine in stomatologije »Mala Dermatovenerologija-Betetto-Fettich«, ki je izšla 1993. leta. Ob znanstvenem in zdravniškem delu je Mojca opravljala še številne druge zadolžitve: bila je članica Slovenskega zdravniškega društva (SZD) od leta 1953, članica Dermatovenerološke sekcije SZD od leta 1958, prva tajnica Mediko-historične sekcije SZD (s sedežem v Mariboru) od leta 1968 in tesna sodelavka predsednika Mediko-historične sekcije prim. Emana Pertla, predsednica Izvršnega odbora Dermatovenerološke sekcije SZD, od 1980 do 1984, članica izvršnega odbora Udruženja dermatovenerologa Jugoslavije od 1980 do 1991, sourednica strokovnega časopisa »Acta dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica« od 1992, članica avstrijskega združenja dermatologov ter članica mednarodnega združenja dermatohistopatologov. Mojca je s svojim strokovnim znanjem, organizacijskimi sposobnostmi, pedagoškim delom, publicistično dejavnostjo in z obsežnim znanstvenoraziskovalnim delom veliko prispevala razvoju našega oddelka in tudi slovenske dermatologije. Za slednje ji je bil podeljen častni naziv primarij. Tudi po upokojitvi je Mojca še vedno vzdrževala stike s stroko in sodelovala na naših strokovnih srečanjih in predano delala pri Mediko-historični sekciji ter veliko prispevala k njenem razvoju. Odbor Mediko-historične sekcije Slovenskega zdravniškega društva ji je podelil naziv častnega člana. Spoštovani kolegici in mentorici Mojci smo hvaležni za ves trud, ki ga je vložila v razvoj mariborske in slovenske dermatologije. Člani uredniškega odbora časopisa ACTA dermatovenerologica, ZSD in Mediko-historične sekcije bomo ohranili v trajnem spominu.

2016

4. številka

1. članek

25 let revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica

Jovan Miljković

Izdaja prve številke revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) pred 25 leti je bila rezultat vizije enega samega izjemnega človeka: Alekseja Kanskega. Čeprav je Acta Dermatovenerol APA »majhna revija iz majhne države« je v zadnjih 25 letih pomembno izboljšala kakovost objavljenih del in mednarodno prepoznavnost. Pomemben rezultat prizadevanj sedanjega uredniškega odbora je dejstvo, da je bila Acta Dermatovenerol APA izbrana za kritje v novi bazi podatkov informacijskega servisa Web of Science Core Collection, imenovani Emerging Sources Citation Index (ESCI).

2. članek

Razvoj novega multiplega tipsko-značilnega kvantitativnega PCR v realnem času za detekcijo in diferenciacijo okužb s človeškimi papilomavirusi HPV2, HPV27 in HPV57

Lea Hošnjak, Kristina Fujs Komloš, Boštjan J. Kocjan, Katja Seme, Mario Poljak

V raziskavi opisujemo razvoj in evalvacijo prvega multiplega tipsko-značilnega kvantitativnega PCR v realnem času (RT-PCR), ki omogoča enostavno, hitro, občutljivo in specifično hkratno detekcijo in diferenciacijo med človeškimi papilomavirusi (HPV) HPV2, 27 in 57 v eni sami PCR reakciji. Analitična občutljivost multiplega RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57 z dinamičnim razponom sedmih redov velikosti (lahko razlikuje od 10 do 108 virusnih genomskih ekvivalent/reakcijo) je vsaj 10 virusnih kopij za vsak tarčni HPV genotip/reakcijo, pri čemer ni bilo navzkrižne reaktivnosti med vključenimi tarčami. Vse tri kombinacije oligonukleotidnih začetnikov/sond so učinkovito pomnožile 500 kopij tarčne DNK ob hkratni prisotnosti 108, 107, 500 in 10 kopij ne-tarčne virusne DNK/reakcijo. Prav tako na učinkovitost testa ni vplivala hkratna prisotnost človeške genomske DNK. Testiranje DNK izolatov, pridobljenih iz sveže zmrznjenih tkivnih vzorcev različnih bradavic pri otrocih, je pokazalo, da se rezultati, ki so bili pridobljeni z multiplim RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57, popolnoma ujemajo z rezultati testiranja s konvencionalnim Low-risk Alpha-PV RT-PCR. Novi multipli RT-PCR za detekcijo HPV2/27/57CE predstavlja primeren test za uporabo v rutinskem kliničnem laboratoriju kot tudi v raziskavah, ki temeljijo na molekularni epidemiologiji, patogenezi in naravnem poteku s HPV2/27/57 povezanih sprememb.

3. članek

Mikrobiološke značilnosti perianalnega streptokoknega dermatitisa: retrospektivna raziskava na 105 bolnikih v obdobju 10 let

Anja Šterbenc, Katja Seme, Liza Lea Lah, Olga Točkova, Tina Kamhi Trop, Nataša Švent-Kučina, Mateja Pirš

Beta hemolitični streptokoki (BHS) so najpogostejši povzročitelji perianalnega streptokoknega dermatitisa (PSD). V naši raziskavi smo opravili retrospektivno analizo mikrobioloških rezultatov perianalnih BHS, ki smo jih izolirali v našem laboratoriju med leti 2006 in 2015, in opredelili razporeditev BHS v izolatih iz perianalnih bakterijskih kultur. V raziskavo smo vključili 105 BHS izolatov iz rektalnih brisov in brisov klinično normalne perianalne kože. Večina BHS je pripadala skupini A (GABHS) (73/105; 69.5%), sledili so BHS skupine B (GBBHS) (27/105; 25.7%) in BHS iz drugih skupin (5/105; 4.8%). Razporeditev GABHS je bila odvisna od starosti bolnikov, pri čemer je bila večina GABHS izoliranih pri otrocih. Vsi BHS izolati so bili občutljivi na penicilin. Vsi GABHS izolati so bili občutljivi na klindamicin, medtem ko je bilo 1.4% izolatov odpornih na eritromicin. GBBHS so bili odporni na eritromicin v 14.8%, na klindamicin pa v 7.4% primerov. Dodatno smo želeli opozoriti na pomembnost zgodnje diagnoze PSD, zato predstavljamo pregled postopkov, ki omogočajo skrajšanje časa do postavitve diagnoze in zdravljenja PSD, ter lajšajo bolnikove težave in preprečujejo nepotrebne diagnostične posege.

4. članek

Sočasna prisotnost erythema dyschromicum perstans in vitiliga: klinični primer in pregled literature

Funda Tamer

Erythema dyschromicum perstans je redko, kronično pigmentno obolenje neznane etiologije. Klinično se kaže kot prisotnost ovalnih ali okroglih makul različnih barv (siva, modra, rjava) in velikosti. Etiologija bolezni ostaja sicer nepojasnjena, vendar se predvideva, da jo lahko povzročajo alergija na kobalt, radiokontrastna sredstva, črevesni paraziti, človeški virus imunske pomanjkljivosti in hipotiroidizem. Za vitiligo so značilne depigmentirane makule in zaplate, ki so lahko obsežne in simetrično razporejene. Najverjetneje igrajo avtoimunski mehanizmi pomembno vlogo pri nastanku vitiliga. Fizični in čustveni stres lahko sprožita nastanek vitiliga pri genetsko obremenjenih bolnikih. Sočasna prisotnost erythema dyschromicum perstans in vitiliga je izjemno redka, pri čemer so za nastanek teh pigmentnih bolezni najverjetneje odgovorni podobni imunski mehanizmi.

5. članek

Paninkulitis, povzročen z metotreksatom, pri bolniku z revmatoidnim artritisom

Raghda Al Maashari, Mowafak M. Hamodat

Paninkulitis, povzročen z metotreksatom, (MIAN) je redek neželen učinek, povezan z zdravljenjem revmatidnega artritisa z metotreksatom. Predstavljamo primer 31-letnega moškega s seropozitivnim revmatoidnim artritisom na terapiji z metotreksatom, s klinično sliko dva tedna trajajočih nenadno nastaloh bolečih podkožnih nodulov na obeh podlahteh. Na podlagi rezultatov kliničnih in histoloških preiskav je bila postavljena diagnoza mpaninkulitisa, povzročenega z metotreksatom. MIAN je potrebno upoštevati kot diferencialno diagnozo pri vseh bolnikih z nodulozo, ki prejemajo metotreksat. Sama ukinitev terapije z metotreksatom ostaja kontroverzna.

6. članek

Erythema exsudativum multiforme, povzročen z energijsko pijačo, ki vsebuje tavrin

Antigona Mithat Begolli Gerqari, Mybera Ferizi, Sadije Halimi, Aferdita Daka, Syzana Hapciu, Ilir Mithat Begolli, Mirije Begolli, Idriz Hysen Gerqari

Erythema exsudativum multiforme je imunološko obolenje kože, ki ga lahko povzročajo virusi, bakterije, določena hrana in zdravila. Obstajajo različne oblike bolezni, ki jih radelimo v major in minor oblike. Minor oblike minejo brez posledic, major oblike in Stevens-Johnsonov sindrom pa prizadenejo tudi sluznico in imajo lahko smrten izid. Bolezen prizadene vse starostne skupine, vendar je bolj pogosta pri mladih. Tipični znaki bolezni so spremembe na koži, imenovane herpes iris. Tavrin je organska spojina, ki se uporablja v energijskih pijačah in hrani, in lahko povzroči veliko oblik preobčutljivostnih reakcij, tudi erythema exsudativum multiforme. Predstavljamo primer 19-letnega moškega, pri katerem je prišlo do erythema exsudativum multiforme po zaužitju pijače, ki je vsebovala tavrin.

7. članek

Nevtrofilna dermatoza hrbtišča rok

Miguel Costa-Silva, Ana Pedrosa, Filomena Azevedo, Alberto Mota

Leta 2000 so Galaria in sodelavci za nevtrofilno dermatozo na rokah predlagali ime nevtrofilna dermatoza hrbtišča rok (NDDH). Opisujemo primer NDDH s prevladujočo klinično sliko na palmarni strani rok pri bolniku s pljučnim rakom. Bolezen je morebiti nastala v sklopu paraneoplastičnega sindroma. Zato menimo, da izraz NDDH ni natančen, saj so možne tudi oblike bolezni, ki prizadenejo predvsem palmarno stran rok.

2017

1. številka

1. članek

Opredelitev revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica z Elsevier-ovim indeksom CiteScore: novo orodje za merjenje citiranosti akademskih revij

Mario Poljak

Decembra 2016 je Elsevier predstavil novo orodje za merjenje citiranosti akademskih revij, ki se imenuje indeks CiteScore. Vrednosti indeksa CiteScore za leto 2015 so potrdile status revije Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) kot ene izmed vodilnih revij na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb v regiji. Petinšestdeset člankov, ki je bilo objavljenih v reviji Acta Dermatovenerol APA med leti 2012 in 2014, je bilo citiranih 77-krat v letu 2015, na podlagi česar znaša vrednost indeksa CiteScore za našo revijo 1,18. Več kot polovica člankov, objavljenih med leti 2012 in 2014, je bila citirana vsaj enkrat v letu 2015. Acta Dermatovenerol APA je bila visoko ocenjena v vseh treh uvrščenih kategorijah – uvrstila se je na 384. mesto med 1,549 revijami v kategoriji Splošna Medicina (75. percentila), 53. mesto med 122 revijami v kategoriji Dermatologija (56. percentila) in 142. mesto med 246 revijami v kategoriji Infekcijske bolezni (42. percentila).

2. članek

Ocena resnosti luskavice in vnetnih odgovorov pri kombiniranem zdravljenju luskavice z metotreksatom in mikrohranili: randomiziran, dvojno slepi poskus

Hadis Yousefzadeh, Farahzad Jabbari Azad, Mahnaz Banihashemi, Maryam Rastin, Mahmoud Mahmoudi 

V naši raziskavi smo pri bolnikih z luskavico primerjali učinkovitost kombiniranega zdravljenja z metotreksatom (MTX) in mikrohranili z zdravljenjem, ki vključuje samo metotreksat. Dodatno smo izmerili plazemsko koncentracijo interlevkina-1 beta (IL-1β) in tumor nekrotizirajočega dejavnika alfa (TNF-α) ter ocenili njuno korelacijo z resnostjo klinične slike. Trideset bolnikov v starosti od 20 do 50 let s PASI oceno >10 smo naključno razdelili v dve skupini. Obe skupini sta 12 tednov prejemali oralni metotreksat (0,2-0,3 mg/kg/teden), skupina B pa je vsak dan dodatno prejemala še eno tableto z mikrohranili. Resnost bolezni je bila ocenjena pred začetkom zdravljenja in po 12 tednih zdravljenja, in sicer na podlagi PASI indeksa, ki ocenjuje resnost in razširjenost psoriatičnih sprememb. Nivo IL-1β in TNF-α smo izmerili s pomočjo encimsko-imunske metode ELISA. V primerjavi s skupino A, kjer je nizek indeks PASI (<10% prizadete telesne površine) doseglo 8 (53,3%) bolnikov, je v skupini B doseglo nizek indeks PASI 13 (86.6%) bolnikov. Koncentracija IL-1β in TNF-α je bila pri skupini B pomembno nižja (p < 0.05). Dokazali smo, da je prišlo po zaključku raziskave do značilno pomembnih razlik tako v koncentraciji IL-1β in TNF-α kot tudi v indeksu PASI (p < 0.05). Rezultati so spodbudni, vendar pa so potrebne dodatne randomizirane, dvojno slepe raziskave na večjem številu vzorcev, ki bi potrdile ali zavrgle naše izsledke.

3. članek

Učinkovitost adalimumaba pri zdravljenju luskavice, ki prizadene skalp in nohte, pri bolnikih z zmernimi do hudimi psoriatičnimi spremembami v rutinski klinični praksi

Kuzma Khobzey, Iryna Liskova, Andrea Szegedi, Lev Pavlovsky, Tomaž Lunder, Külli Kingo, Jovan Miljković, Juraj Péč, Maša Bohinc, Maja Hojnik

Na voljo imamo malo podatkov o učinkovitosti bioloških zdravil v rutinski obravnavi pri zdravljenju luskavice, ki prizadene nohte in skalp (PSO). Cilj naše raziskave je bila torej opredelitev učinkovitosti adalimumaba pri zdravljenju psoriatičnih sprememb na skalpu in nohtih v rutinski dermatološki praksi. V opazovalno raziskavo je bil vključen 501 bolnik; 157 bolnikov je imelo spremembe na nohtih (skupina NPS), medtem ko so imeli 404 bolniki spremembe na skalpu (skupina SPS). Bolnike, zdravljene z adalimumabom, smo spremljali do 12 mesecev. Rezultate zdravljenja smo ocenili na podlagi NAPSI (ocenjuje resnost luskavice na nohtih), PSSI (ocenjuje resnost luskavice na skalpu), PASI (ocenjuje resnost in razširjenost psoriatičnih sprememb) in QoL indeksa (dermatološki indeks za kakovost življenja). Dober klinični odgovor na zdravljenje z adalimumabom je doseglo 84% bolnikov v skupini NPS in 93.8% bolnikov v skupini SPS. Do popolnega izboljšanja lokalnih simptomov je prišlo pri 33% bolnikov v skupini NPS in 66.7% bolnikov v skupini NPS. Opazili smo tudi izrazito izboljšanje v kakovosti življenja. Pri bolnikih z zmerno do hudo obliko luskavice, ki prizadene nohte in skalp, predstavlja adalimumab učinkovito in klinično varno metodo za zdravljenje bolezni.

4. članek

Zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom s pomočjo preproste tristopenjske metode

Eren Yuksel Mehmet

Zdravljenje pilonidalnega sinusa obsega več različnih kirurških pristopov. Vendar pa invazivni kirurški posegi predstavljajo tveganje za okužbo rane in zahtevajo dolgotrajno po-operativno celjenje rane. Zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristliziranim fenolom je minimalno invazivno s kratkim obdobjem po-operativnega okrevanja. V prispevku je predstavljeno zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom z uporabo hitre in nezahtevne tristopenjske metode. Med avgustom 2014 in januarjem 2016 je bilo s kristaliziranim fenolom zdravljenih 43 bolnikov in 7 bolnic s pilonidalnim sinusom. Dlake smo iz sinusne odprtine previdno odstranili s pean kleščami. Temu je sledilo previdno polnjenje odprtin pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom. Uspešen zaključek zdravljenja smo opredelili kot zaprtje odprtin pilonidalnega sinusa brez izcedka po enkratni aplikaciji kristaliziranega fenola. Zdravljenje ni bilo uspešno pri dveh bolnicah s predhodnim operativnim zdravljenjem pilonidalnega sinusa ter pri štirih bolnikih, pri katerih je prišlo do ponovitve bolezni po okužbi rane. Celokupni delež uspešno zdravljenih bolnikov in bolnic je bil 88%. Zdravljenje pilonidalnega sinusa s kristaliziranim fenolom z uporabo tristopenjske metode je preprosto, hitro in ni neprijetno, zaradi česar bi lahko zdravljenje s kristaliziranim fenolom predstavljalo prednostno metodo pri obravnavi bolnikov s pilonidalnim sinusom.

5. članek

Skoraj popolna rekonstrukcija spodnje ustnice: kombinirana Karapandzic in Bernard-Burrow-Webster režnja

António Campos Manuel, Paulo Varela, Carlos Marques

Karcinom ustnice pogost rak v predelu glave in vratu. Pogosteje se nahaja na spodnji ustnici (>90%), pri čemer predstavlja ploščatocelični karcinom več kot 95% primerov. Avtorji predstavljajo primer rekonstrukcije spodnje ustnice z uporabo dveh klasičnih režnjev: Karapandzic in Bernard-Burrow-Webster režnja. V prispevku je opisan kirurški postopek rekonstrukcije.

6. članek

Pojav hidradenitis suppurativa pri bolnici s Chronovo boleznijo med zdravljenjem z adalimumabom: paradoks?

Emanuela Martina, Anna Campanati, Katia Giuliodori, Annamaria Offidani

V literaturi je opisanih nekaj sporadičnih povezav med pojavom hidradenitis suppurativa in drugimi boleznimi, vendar je le nekaj avtorjev opisovalo povezavo s Chronovo boleznijo. Adalimumab je polno človeško monoklonsko protitelo, ki je usmerjeno proti tumor nekrotizirajočemu dejavniku alfa, ki je odobren za zdravljenje Chronove bolezni. Pred kratkim je bil adalimumab odobren tudi za zdravljenje aktivne zmerne do hude oblike hidradenitis suppurativa pri odraslih bolnikih z neustreznim odgovorom na klasično sistemsko zdravljenje. Predstavljamo nenavaden primer paradoksalnega učinka adalimumaba med zdravljenjem 40-letne bolnice s Chronovo boleznijo, pri kateri je prišlo do pojava hidradenitis suppurativa.

7. članek

Pojav erythema multiforme po cepljenju s pnevmokoknim cepivom

Alexandra Monastirli, Efstathia Pasmatzi, George Badavanis, Dionysios Tsambaos

Erythema multiforme (EM) je akutna in večinoma samoomejujoča imunsko posredovana kožno-sluznična bolezen, ki je lahko posledica preobčutljivostne reakcije na zdravila, okužbe in cepiva. Klinično se odraža kot makulopapularne, tarčam podobne lezije, ki so simetrično razporejene po udih (minor oblika). Pri hujši obliki (major) pa so lahko dodatno prizadete še sluznice ali pa pride do luščenja povrhnjice, ki lahko prizadene <10% celotne površine telesa. Predstavljamo primer nove povezave med pnevmokoknim cepivom in pojavom EM pri dva in pol letnem dečku. Vključitev 13-valentnega konjugatnega cepiva proti pnevmokoku (PCV13) v cepilne programe je privedla do zmanjšanja pojavnosti pnevmokokne bolezni. Sistemski stranski učinki PCV13 vključujejo mrzlico, vročino, glavobol, bruhanje, bolečine v mišicah in sklepih, zmanjšan apetit in drisko, medtem ko se kožni stranski učinki kažejo kot lokalne reakcije na mestu vboda, Sweetov sindrom in globoka morfea. EM lahko sprožijo različna cepiva, vendar, kolikor je nam znano, do sedaj ni bilo opisov o povezavi med EM in pnevmokoknim cepivom. Čeprav ni bilo mogoče z gotovostjo izključiti naključnega sočasnega pojava EM pri našem bolniku, predstavlja cepljenje s PCV13 najbolj verjeten razlog, saj bolnikova zgodovina in laboratorijski izvidi niso nakazali na možnost drugih razlogov za pojav EM.

8. članek

Recenzija knjige: Koža in psiha (Skin and Psyche)

Liljana Mervic

Povezave med boleznimi kože in psiho so dobro poznane, vendar kompleksne, zaradi česar so še vedno pogosto spregledane v klinični praksi. Ocenjuje se, da ima približno ena tretjina dermatoloških bolnikov znake ali simptome psiholoških oziroma psihiatričnih bolezni. Knjigo je napisalo 20 strokovnjakov s področja dermatologije, psihiatrije in psihologije, v kateri se osredotočajo na psihodermatologijo, ki predstavlja relativno novo področje preučevanja medsebojnega vpliva uma in kože. Predstavljamo recenzijo knjige z naslovom »Skin and Psyche«, avtorjev Klas Nordlind, Department of Dermatology Karolinska University Hospital, Solna, Stockholm, Švedska in Anna Zalewska-Janowska, Psychodermatology Department, Medical University of Łódź, Poljska: Bentham Science Publishers, Sharjah, U.A.E, 2016, 239 strani, ISBN: 978-1-68108-302-5, eISBN 978-1-68108-301-8.

2017

2. številka

1. članek

Tetoviranje in luskavica: demografske značilnosti, motivacija in odnos, zapleti ter vpliv na telesno samopodobo v skupini 90 finskih bolnikov

Nicolas Kluger

Koebnerjev fenomen (KF) prizadene približno tretjino bolnikov z luskavico in se lahko pojavi na tetovažah. Malo je znanega o pogostosti in posledicah tetoviranja bolnikov z luskavico. Izvedli smo anketo, s katero smo želeli opredeliti demografske značilnosti, motivacijo in odnos do tetovaž, zaplete ter vpliv na telesno samopodobo pri tetoviranih bolnikih z luskavico. Junija 2016 je 90 finskih bolnikov izpolnilo spletni vprašalnik. Dvainpetdeset odstotkov bolnikov (48/90) je imelo vsaj eno tetovažo (povprečno število tetovaž 3, razpon 1-20). Tetovirani bolniki so bili mlajši od bolnikov brez tetovaž (p = 0.001), pri čemer je pri 27,6% prišlo do pojava KF v področju tetovaže v obdobju 1 tedna do 15 do 20 let po tetoviranju. Poleg tega jih je 30% poročalo o ponovnem zagonu luskavice v prvem tednu po tetoviranju. Ti bolniki so tudi pogosteje poročali o pojavu KF. Manj kot 7% bolnikov je po tetoviranju poročalo o zagonu luskavice na drugem delu telesa. Dvainosemdeset odstotkov bolnikov je poročalo o pozitivnem učinku tetoviranja na telesno samopodobo. KF se ne pojavlja zelo pogosto na tetovažah. Tetoviranje vpliva pozitivno na telesno samopodobo in zato ne bi smelo biti kontraindicirano pri bolnikih z luskavico, vendar se morajo le-ti pred tetoviranjem ustrezno posvetovati z zdravnikom.

2. članek

Vpliv testiranja imunogenosti za stroškovno učinkovito obravnavo bolnikov z luskavico na terapiji z adalimumabom

Fernando Mota, Esmeralda Neves, José Carlos Oliveira, Manuela Selores, Tiago Torres

Pri do 30% bolnikov z luskavico, ki se zdravijo z antagonisti tumor nekrotizirajočega faktorja, ne pride do zadovoljivega odziva, medtem ko pri do 50% bolnikov zdravljenje sčasoma ni več učinkovito. Sedaj je znano, da je za izgubo odziva na zdravljenje odgovorna imunogenost. Devetnajstim bolnikom z luskavico smo izmerili serumske koncentracije adalimumaba in protiteles, ki učinkujejo proti zdravilu (anti-drug antibody, ADA). Devetinosemdeset odstotkov bolnikov je bilo dobro odzivnih na zdravljenje (PASI > 75), medtem ko jih je bilo 11% le delno odzivnih (PASI 50-75). Pri obeh bolnikih z delnim odzivom je bila serumska koncentracija adalimumaba pod mejo klinične učinkovitosti, medtem ko je bila koncentracija ADA povišana. Nasprotno je imelo 17 bolnikov z dobrim odzivom na zdravljenje visoke koncentracije adalimumaba in nizke koncentracije ADA. Bolnika z delnim odzivom sta imela prekomerno telesno težo in nista prejemala metotreksata. Po zamenjavi terapije in uvedbi uteskinumaba sta oba bolnika dosegla PASI 90 po 16 tednih zdravljenja. Imunogenost lahko omejuje učinkovitost zdravljenja z biološkimi zdravili. V naši raziskavi so bile nizke koncentracije adalimumaba in visoke koncentracije ADA, ki smo jih izmerili z metodo sendvič ELISA, povezane z izgubo kliničnega odziva na zdravljenje. Predpostavljamo, da bo v prihodnosti testiranje imunogenosti in farmakodinamike bioloških zdravil del vsakdanje obravnave bolnikov z luskavico.

3. članek

Sestavine alternativne poti aktivacije komplementa pri bolnikih z luskavico

Betul Sereflican, Guler Bugdayci

Luskavica je kronična vnetna bolezen kože. Maščobno tkivo igra pomembno vlogo pri uravnavanju metabolizma. V raziskavi smo določili nivo komplementa 3 (C3), beljakovine, ki spodbuja dodajanje acilne skupine (ASP) in adipsina. Vse molekule so del alternativne poti aktivacije komplementa in jih sintetizira ter izloča maščobno tkivo. V raziskavo smo vključili 32 bolnikov z luskavico in 22 kontrol, ki so bile po starosti, spolu, indeksu telesne mase in lipidnemu profilu primerljive s skupino bolnikov. Serumske koncentracije C3, ASP in adipsina smo izmerili pri obeh skupinah. V skupini bolnikov je bila serumska koncentracija C3 povišana, medtem ko sta bili koncentraciji ASP in adipsina znižani, vendar razlike niso bile statistično pomembne (p = 0.708, p = 0.628 oziroma p = 0.218). Koncentraciji ASP in adipsina sta bili pozitivno povezani pri bolnikih z luskavico (p = 0.029). Kolikor nam je znano, je to prva raziskava, ki je opredelila koncentracijo ASP in adipsina pri bolnikih z luskavico. Vloga ASP in adipsin v patogenezi luskavice je zaenkrat nejasna. Čeprav nismo dokazali statistično pomembne povezave, nižje koncentracije ASP in adipsina v skupini bolnikov nakazujejo na morebitno protivnetno delovanje teh beljakovin v patogenezi luskavice. Nadaljnje raziskave morajo dodatno opredeliti povezave med ASP oziroma adipsinom in luskavico.

4. članek

Povrnitev obrazne simetrije s pomočjo nekirurških kozmetičnih posegov po permanentni parezi obraznega živca – opis primera

Ali Sahan, Funda Tamer

Pareza obraznega živca je lahko posledica okužbe, vnetja, poškodbe, operativnih posegov in tumorjev. Vodi do asimetrije obraza, sprememb v ustni votlini, otežene artikulacije ter psiholoških težav. Zdravljenje obsega fizioterapijo, uporabo statičnih opornic, transplantacijo živcev in mišic, blefaroplastiko, dvig obrvi ter kemično denervacijo z uporabo botulin toksina. Predstavljamo primer 66-letne bolnice s permanentno parezo obraznega živca, ki je nastala po operaciji srednjega ušesa. Obrazno asimetrijo smo uspešno izboljšali z injiciranjem botulin toksina A in dermalnih polnil s hialuronsko kislino ter s pomočjo liftinga z nitkami.

5. članek

Dermatobia hominis napačno diagnosticirana kot abscesi pri popotnici po vrnitvi iz Brazilije na Dansko

Jonas Olsen, Peter Nejsum, Gregor Borut Ernst Jemec

Predstavljamo primer 62-letne bolnice, ki smo jo obravnavali zaradi pojava dveh gnojnih sprememb na stegnih po vrnitvi s potovanja v Sao Paolo, Brazilija. Bolnica je navajala plavanje v sladkovodnem jezeru. Pravilna diagnoza furunkularne mioze, povzročene z Dermatobio hominis, je bila postavljena šele po tem, ko je obiskala tri specialiste in dvakrat prejemala antibiotično terapijo. Parazite smo odstranili operativno brez zapletov.

6. članek

Pomikanje mej dermoskopije v nove smeri: entomodermoskopija Trombicule autumnalis

Nicola di Meo, Mattia Fadel, Giusto Trevisan

Dermatologi se pogosto srečujejo z izzivom diagnosticiranja bolnikov, ki tožijo zaradi nespecifičnih simptomov kot sta srbečica in/ali eritem. Simptoma povezujemo s kopico bolezni, ki so lahko trivialne ali pa življenjsko ogrožajoče. Za postavitev pravilne diagnoze se morajo dermatologi zanesti na učinkovite diagnostične metode in znanje. Dermoskopija je bila sprva namenjena za pregledovanje pigmentnih lezij, sedaj pa se uporablja tudi pri diagnozi nemelanomskega kožnega raka, vnetnih bolezni in praktično katerega koli dermatološkega obolenja. Dermoskopija se lahko uporablja tudi za hitro diagnostiko parazitoz na koži. Predstavljamo nenavaden, vendar reprezentativen primer, kjer smo s pomočjo entomodermoskopije hitro postavili diagnozo pri bolniku z nespecifično eritematozno lezijo. Medtem ko bi lahko bila diferencialna diagnostika takšne kožne manifestacije preobsežna in zavajajoča, smo z uporabo dermoskopije zlahka našli majhnega parazita, ki smo ga kasneje prepoznali kot Trombiculo autumnalis.

7. članek

Odličen odgovor na zdravljenje s tofacitinibom pri bolnici z alopecio universalis

Funda Erduran, Esra Adışen, Aksakal Ahmet Burhan

Alopecia universalis (AU) je večinoma opredeljena kot varianta alopecie areate (AA), kjer so učinki zdravljenja redko zadovoljivi. Kljub temu je bilo v zadnjem času opisanih več primerov uspešnega zdravljenja z oralnimi inhibitorji Janus kinaze (JAK). Predstavljamo primer 23-letne bolnice z AU, ki smo jo uspešno zdravili s selektivnim inhibitorjem JAK-3 tofacitinibom. Začetni odmerek je bil 5 mg tofacitiniba dvakrat dnevno. Po dveh mesecih zdravljenja smo opazili začetke ponovne rasti obrvi in las na skalpu. Odmerek smo nato povišali na 10 mg zjutraj in 5 mg ponoči. Do 6. meseca zdravljenja smo dosegli popolno rast las in dlak po celem telesu. Bolnica je zdravljenje dobro prenašala in ni imela resnejših stranskih učinkov. Tofacitinib tako predstavlja obetajoče novo zdravilo za zdravljenje AU. Menimo, da so kljub začetnim uspehom potrebne nadaljnje raziskave o varnosti in učinkovitosti tofacitiniba za zdravljenje AU.

8. članek

Onihodistrofija zaradi porokeratoze Mibelli: redka povezava

Manoj Pawar

Porokeratoza je specifična motnja v keratinizaciji, za katero so značilni dobro omejeni anularni oziroma linearni keratotični plaki različnih velikosti in oblik. Značilna histološka slika vključuje kornoidno lamelo, ki jo sestavlja stolpec tesno združenih parakeratotičnih celic, ki segajo v stratum corneum. Porokeratotične lezije na prstih redko privedejo do sprememb na nohtih in so prav tako redko opisane pri podtipu porokeratoze Mibelli (PM). Predstavljamo primer deklice s PM lezijami na rokah ter onihodistrofijo na prizadetem prstu.

2017

3. številka

1. članek

Elsevierov CiteScore indeks za revijo Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica: vrednosti za leto 2016

Anja Šterbenc, Anja Oštrbenk

Orodje za merjenje citiranosti CiteScore, ki ga je nedavno predstavil Elsevier, omogoča podrobno, transparentno in posodobljeno oceno delovanja posamezne revije. Za uredništvo je vpogled v vpliv revije izjemnega pomena pri sprejemanju odločitev o njeni prihodnosti. V primerjavi z indeksom za leto 2015 so se zadnje vrednosti indeksa CiteScore za leto 2016 za revijo Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica (Acta Dermatovenerol APA) rahlo znižale, in sicer z 1,18 na 0,96. Acta Dermatovenerol APA je še vedno ena izmed vodilnih revij v naši regiji na področju dermatologije in spolno prenosljivih okužb, pri čemer je skoraj polovica člankov, objavljenih med leti 2013 in 2015, prejela vsaj en citat v letu 2016. Acta Dermatovenerol APA je bila dobro ocenjena v obeh uvrščenih kategorijah – uvrstila se je na 67. mesto med 121 revijami v kategoriji Dermatologija (44. percentila) in 175. mesto med 250 revijami v kategoriji Infekcijske bolezni (30. percentila).

2. članek

Primerjava dejavnikov tveganja in genotipov HPV pri moških z anogenitalnimi bradavicami v in izven področja zunanjega ustja sečnice v zahodnem Iranu

Ali Ebrahimi, Mahmood Reza Moradi, Mansour Rezaei, Hossein Kavoussi, Seyed Hamid Madani, Kiarash Mohammadamini, Reza Kavoussi

Uvod: Spremembe, ki jih povzročajo človeški papilomavirusi (HPV) se redko pojavijo na zunanjem ustju sečnice (UM), vendar je njihovo zdravljenje težavno. Metode: V presečno raziskavo smo vključili 22 bolnikov z anogenitalnimi bradavicami (AGW) v področju UM in 22 bolnikov z AGW na drugih anatomskih področjih. Za določanje genotipov HPV v vzorcih biopsij smo uporabili HPV Easy typing kit (GenID GmbH, Nemčija). Rezultati: Čeprav so imeli bolniki z AGW v področju UM v primerjavi z bolniki z AGW na drugih anatomskih področjih višjo incidenco spolnih odnosov z več spolnimi partnerji (63,6% proti 40,9%), večji premer ustja sečnice (81,8% proti 36,4%) in pogostejše analne (36,4% proti 18,2%) oziroma nezaščitene spolne odnose (68,2% proti 36,4%), sta se pri obeh skupinah statistično pomembno razlikovala samo trajanje sprememb (p = 0.04) in premer ustja sečnice (p = 0.004). Nizkorizične genotipe HPV smo dokazali pri 75,0% bolnikov z AGW v področju UM in 69,2% bolnikov z AGW na drugih anatomskih področjih. Zaključek: Dokazali smo, da je večji premer zunanjega ustja sečnice dejavnik tveganja za nastanek AGW v tem področju. K zmanjšanju tveganja za nastanek AGW (še zlasti v področju UM) najverjetneje pripomorejo tudi sklenjena zakonska zveza, odlašanje s pričetkom spolnih odnosov in izogibanje spolnih odnosov z več spolnimi partnerji.

3. članek

Epidermodysplasia verruciformis: trije primeri in kratek pregled literature

Sharma Shruti, Fouzia Siraj, Avninder Singh, V Ramesh

Epidermodyplasia verruciformis (EV) je redka dedna bolezen, za katero je značilna povečana dovzetnost za okužbo z določenimi človeškimi papilomavirusi (HPV) zaradi okvare v celično posredovanem imunskem odzivu na okužbo s HPV. Razširjena okužba s HPV lahko sproži nastanek bradavicam oziroma pityriasis versicolor podobnih lezij. Bolniki z EV imajo vse življenje povišano tveganje za razvoj kožnega raka, še posebno Bowenove bolezni in ploščatoceličnega karcinoma, ki se večinoma pojavita na soncu izpostavljeni koži. EV predstavlja temelj za razumevanje virusne onkogeneze, saj je bila ravno pri bolnikih z EV prvič vzpostavljena povezava med virusno okužbo in rakavim obolenjem. Predstavljamo tri primere EV, pri čemer je eden izmed bolnikov naknadno razvil Bowenovo bolezen. Bolniki so imeli več hipopigmentiranih papul in plakov različnih velikosti, ki so se začeli pojavljati v otroštvu in so bili večinoma prisotni na soncu izpostavljeni koži. Histopatološka analiza kožnih biopsij je potrdila diagnozo EV. Pri enemu izmed bolnikov se je pred dvema letoma pojavil ulceriran plak. Histopatološka analiza biopsije s področja ključnice je dodatno dokazala prisotnost Bowenove bolezni. V kliničnem pregledu predstavljamo tri primere EV v različnih starostnih skupinah skupaj z natančnimi histopatološkimi lastnostmi, ki so značilne za EV.

4. članek

Površinski epiteliom s sebaceozno diferenciacijo: opis primera s pregledom literature

André Coelho, Boštjan Luzar

Površinski epiteliom s sebaceozno diferenciacijo je prvotno ime za redki benigni tumor, za katerega ni soglasja tako pri poimenovanju kot tudi pri diagnostičnih kriterijih. Predstavljamo primer 68-letnega moškega z belo papulo na levi spodnji veki, ki je bila v celoti kirurško odstranjena. Histološko je bila lezija površinska, lobulirana, s »plate-like« proliferacijo epitelija in z majhnimi zrelimi otočki sebocitov ter izvodili. Z imunohistokemično analizo smo dokazali ohranjene beljakovine za popravljanje neujemanja MLH-1, MSH-2, MSH-6 in PMS-2. Naredili smo pregled literature in dodali naš primer, za katerega verjamemo, da bo prispeval k boljši opredelitvi površinskega epitelioma s sebaceozno diferenciacijo. Tumor se večinoma kaže kot posamezna papula oziroma nodul na obrazu moških v srednjih letih. Histološko najdemo poleg značilne površinske »plate-like« epitelijske proliferacije tudi naključno razporejene ciste, napolnjene s keratinom, »squamous eddies«, minimalno periferno palisadenje, izrazito veruciformno arhitekturo in retikularni vzorec vzdolž podaljšanih koncev keratinocitov. Mitotska aktivnost je lahko visoka, vendar je brez citoloških abnormalnosti ali nekroze. Če je primerno odstranjen, ne pride do lokalne ponovitve ali razširjenja v druge strukture. Povezava z Muir-Torre sindromom ostaja nepojasnjena.

5. članek

Angioedem brez urtikarije, povzročen z oralnim acitretinom

Efstathia Pasmatzi, Alexandra Monastirli, George Badavanis, Dionysios Tsambaos

Učinkovitost oralnega acitretina pri sistemskem zdravljenju hudih in vztrajajočih dermatoz je bila dokaza v številnih kliničnih raziskavah. Acitretin pogosto povzroča kožno-sluznične in očesne neželene učinke, medtem ko so sistemski neželeni učinki redki in vključujejo teratogenezo, hiperlipidemijo, hepatotoksišnost, zvišanje intrakranialnega tlaka, miopatijo in periferno nevropatijo. Angioedem je definiran kot akutna, omejena ali razširjena oteklina kože oziroma sluznic, ki prizadene usnjico in podkožno tkivo, traja 24 do 72 ur in lahko postane življenjsko ogrožajoče stanje, če prizadene žrelo oziroma grlo. Predstavljamo primer 51-letne bolnice z luskavico, ki je po oralnem zdravljenju z acitretinom razvila angioedem brez urtikarije, kar smo potrdili z oralnim provokacijskim testom. Kolikor nam je znano, je to šele drugi opisani primer takšnega neželenega učinka pri zdravljenju z acitretinom.

6. članek

Kaposijev sarkom, zakrit s stasis dermatitis pri bolniku z luskavico

Kaya Erdoğan Hilal, Işıl Bulur, Nurhan Saraçoğlu Zeynep, Tekden Karapınar, Deniz Arık

Kaposijev sarkom (KS) je multifokalna in angioproliferativna neoplazma. KS se sicer lahko pojavlja hkrati z luskavico, vendar je v večini primerov nastanek iatrogenega KS posledica uporabe imunosupresivnih zdravil pri zdravljenju luskavice. V primeru nastanka angioproliferativnih lezij zaradi venskega popuščanja in stasis dermatitis najpogosteje pomislimo na akroangiodermatitis (psevdo-KS). Doslej še ni bilo opisanega primera hkratne prisotnosti luskavice, stasis dermatitis in KS. Predstavljamo tipičen primer KS pri 83-letnem bolniku z luskavico, ki je bil zakrit s stasis dermatitis.

7. članek

Uspešno zdravljenje sproženih aken (acne excoriata) z Nd:YAG laserjem: opis primera

Vesna Tlaker

Acne excoriata predstavljajo težek izziv v vsakdanji praksi. Bolniki se večinoma ne držijo najpomembnejšega ukrepa: ne »čistiti« oziroma se dotikati teh sprememb. Zaradi poudarjanja psihološkega aspekta te bolezni v literaturi se pogosto zgodi, da se bolnike z acne excoriata opredeli kot psihosomatske ali celo psihiatrične primere, pri čemer lahko dermatologi spregledajo priložnost za pomoč tem bolnikom. V prispevku predstavljam primer mlade ženske z anoreksijo in acne excoriata, ki je bila zdravljena s kombinacijo 1,064 nm Nd:YAG laserja, standardne topikalne terapije za akne in pomirjujočega, ne obsojajočega pristopa. Po 2 mesecih zdravljenje je prišlo do popolnega izboljšanja stanja, ki je ostalo stabilno tekom treh let spremljanja.

8. članek

Rhupus sindrom: opis primera

Yesim Akpinar, Ülker Karagece Yalcin

Rhupus sindrom je redek sindrom, za katerega je značilno prekrivanje simptomov, značilnih za sistemski lupus eritematozus (SLE), s tistimi, ki so značilni za revmatoidni artritis (RA). Predstavljava primer mladega bolnika z RA, ki je bil diagnosticiran pred 3 leti, in novo postavljeno diagnozo SLE zaradi novih kožnih sprememb.

9. članek

Tuberkuloidna gobavost zakrita kot sistemski lupus eritematozus: zanimiv primer

Vijay Zawar, Shrikant Kumavat, Manoj Pawar, Dipti Desai

Gobavost je kronična, granulomatozna, multisistemska, nalezljiva bolezen s številnimi simptomi in znaki. Posnema namreč različna sistemska in dermatološka obolenja. Predstavljamo primer starejše bolnice z metuljastim izpuščajem, občasno povišano telesno temperaturo in bolečinami v sklepih. Postavitev pravilne diagnoze je bila pomembno zakasnjena zaradi izjemne klinične podobnosti s sistemskim lupus eritematozus. Za klinike je izjemno pomembno, da se izboljša prepoznavanje takšnih znakov in simptomov gobavosti, saj se lahko tako izognejo napačnim diagnozam in zamudam pri zdravljenju.

2017

4. številka

1. članek

Elsevierov CiteScore indeks za revijo Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica: vrednosti za leto 2016

Yesim Akpinar Kara

Lichen planus je pogosta vnetna kožna bolezen z multifaktorsko etiologijo. Ključno vlogo pri patogenezi lichen planusa igrajo citokini. Avtorji so preučevali razmerje med resnostjo bolezni in količino TNF-α, primarnim citokinom, ki naj bi bil vpleten v citotoksične mehanizme bolezni. Vrednosti TNF-α v serumu so avtorji primerjali med skupino bolnikov (n = 34) in kontrolno skupino (n = 20), in sicer z uporabo testa ELISA. V skupini bolnikov so ugotovili, da so osrednje vrednosti serumske koncentracije TNF-α bistveno višje kot v kontrolni skupini (p <0,005). Avtorji so mnenja, da ima TNF-α, proinflamatorni citokin, pomembno vlogo pri patogenezi lichen planusa. TNF-α je lahko preprost in učinkovit označevalec vnetnega stanja pri bolnikih z lichen planusom.

2. članek

Oblike dermatoz v dveh skupinah psihiatričnih bolnikov: presečna študija iz terciarne bolnišnice v Kašmirju

Tasleem Arif, Iffat Hassan, Mushtaq A. Margoob, Parvaiz Anwar, Sheikh Shoib, Syed Akeel

Pri bolnikih s psihiatričnimi boleznimi lahko najdemo različne specifične in nespecifične dermatološke manifestacije. Večina dosedanjih študij je potekala pri ambulantno obravnavanih bolnikih, za bolnike, ki so bili hospitalizirani v psihiatričnih ustanovah, pa je podatkov malo. Opisana presečna bolnišnična študija je vključevala dve skupini psihiatričnih bolnikov, ki so bili hospitalizirani v obdobju enega leta, pri čemer je bilo v vsako skupino vključenih 100 bolnikov. V prvi skupini so bili bolniki, ki so jih med hospitalizacijo spremljali družinski člani, v drugi pa bolniki z zaprtih oddelkov. Pri bolnikih v prvi skupini je bila najpogostejša dermatološka diagnoza ekcem, in sicer pri 29 bolnikih. Pri 28 bolnikih so bile ugotovljene atrofične brazgotine, pri 25 bolnikih eritem ab igne ter pri petih bolnikih bakterijska okužba kože. Pri 18 bolnikih so opazili različne oblike sprememb na nohtih. V zaprtem oddelku je bila najpogostejša dermatološka diagnoza parazitska okužba, ugotovljena pri 56 bolnikih, ki ji je sledil generaliziran pruritus pri 53 bolnikih in pojav atrofičnih brazgotin pri 52 bolnikih. 38 bolnikov je imelo spremembe na nohtih. Kožna obolenja so bolj pogosta pri psihiatričnih bolnikih v zaprtih oddelkih. Avtorji poudarjajo pomen vpletenosti družine pri obravnavi psihiatričnih bolnikov.

3. članek

Vrednotenje razmerja med nevtrofilci in limfociti ter razmerja med trombociti in limfociti pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki v Turčiji

Mualla Polat, Güler Bugdayci, Hatice Kaya, Hamdi Oğuzman

Avtorji so iskali povezavo med aktivnostjo bolezni in razmerjem med nevtrofilci in limfociti (NLR) ter razmerjem med trombociti in limfociti (TLR) pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki. Klinični in biokemični podatki so bili pridobljeni z retrospektivnim pregledom zdravstvenih kartotek bolnikov in zdravih kontrol. Vrednosti NLR in TLR so izračunali iz rezultatov hemograma. V študijo je bilo vključenih 46 bolnikov (25 moških, 21 žensk; starih 36,58 ± 9,82 let) z diagnozo kronične psoriaze s plaki ter 46 zdravih prostovoljcev v skupini kontrol (21 moških, 25 žensk; starih 34,02 ± 8,41 let). TLR in NLR sta bila pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki pomembno povišana (p = 0,0001 in p = 0,003). NLR in TLR sta cenovno ugodna diagnostična testa, ki ju je mogoče uporabiti za ugotavljanje stopnje trenutnega sistemskega vnetja pri bolnikih s kronično psoriazo s plaki.

4. članek

Minimalno invazivna rinoplastika brez kirurškega posega: nasveti z vidika dermatologa

Ali Sahan, Funda Tamer

Rinoplastika je eden najpogostejših estetskih postopkov, ki jih izvajajo plastični kirurgi po vsem svetu. V zadnjih letih postaja tako pri bolnikih kot pri specialistih vse bolj priljubljena oblika rinoplastike brez kirurškega posega, pri kateri bolniki ne potrebujejo anestezije in posebne obravnave v pooperacijskem obdobju. Med januarjem 2016 in januarjem 2017 smo v študijo vključili 35 bolnikov (33 žensk, 2 moška), pri katerih je bila opravljena rinoplastika s kožnimi polnili. Zabeležili smo izjemno visoko stopnjo zadovoljstva in nismo opazili nobenih zapletov. Vsi bolniki so se takoj po koncu postopka vrnili v svoje običajne dnevne aktivnosti. Rinoplastika s kožnimi polnili je enostavna, varna in udobna tehnika. Zdi se, da bi morali dermatologi prevzeti aktivnejšo vlogo pri izvajanju rinoplastike.

5. članek

Lichen planus, povezan z obsevanjem: prikaz primera in pregled literature

Nicolas Kluger

Perkutana radioterapija (RT) lahko povzroči večje število akutnih in kroničnih stranskih učinkov na obsevanih območjih, med drugim obstajajo opisi primerov lokaliziranega ali generaliziranega lichen planusa (LP) po RT. Mehanizmi nastanka LP so nejasni, zato smo pripravili prikaz primera in sistematičen pregled literature. Od leta 2002 je bilo obpisanih 12 primerov LP v povezavi z onkološko radioterapijo. Od tega je 83 % bolnikov razvilo LP po RT. LP je nastal z mediano zakasnitvijo 30,7 dni po zaključku RT in srednjim odmerkom 50 Gy. Gre za redek zaplet RT, ki se večinoma pojavi na mestu obsevanja in se lahko včasih širi in postane generaliziran. V nekaterih primerih imajo lahko bolniki že obstoječ, a asimptomatski LP pred RT in se bolezen izrazi šele po obsevanju.

6. članek

Prehoden relaps kožne oblike AML M1 v hematološki remisiji: prikaz primera

Nicola di Meo, Gabriele Pozzato, Eugenio Leonardo, Sara Trevisini, Silvia Vichi, Giusto Trevisan

Kožna oblika levkemije (LC) nastane zaradi infiltracije neoplastičnih levkocitov v epidermidisu, dermisu ali podkožju, kar povzroči klinično različne kožne lezije. Kadar so v infiltratu neoplastični prekurzorji granulocitov, je LC opredeljena kot granulocitni sarkom. Najpogostejšo klinično sliko predstavljajo številne eritematozne papule in noduli na nogah, rokah in prsnem košu. Avtorji poročajo o primeru granulocitnega sarkoma pri bolniku s predhodno diagnozo akutne mieloične levkemije, ki je trenutno v hematološki remisiji.

7. članek

Hiperkeratozna porokeratoza ptychotropica s satelitnimi lezijami: redka prezentacija nenavadne oblike porokeratoze

Debeeka Hazarika, Manoj Pawar

Vse od njenega prvega opisa leta 1995 porokeratoza ptychotropica (PP) ostaja najmanjkrat prepoznana oblika porokeratoze. Izraz porokeratoza ptychotropica se nanaša na značilno prizadetost telesnih gub. Ker bolezen posnema številne druge dermatološke bolezni, je pogosto napačno diagnosticirana. Poročamo o primeru bolnika s številnimi hiperkeratotičnimi lezijami na zadnjici, podobnimi bradavicam, ki so spominjale na kožno obliko tuberkuloze, vendar je histološki pregled potrdil diagnozo PP.

8. članek

Tungiaza: slabo poznana diagnoza v Evropi. Dva paradigmatska primera s Portugalske

Rui Pedro Santos, Cristina Resende, Maria da Luz Duarte, Celeste Brito

Tungiaza je kožna parazitoza, ki jo povzročajo gravidne bolhe iz rodu Tunga, predvsem Tunga penetrans. Ta vrsta bolh je zelo razširjena v tropskih in subtropskih predelih sveta, vendar ne v Evropi. Okužba je mogoča preko bosih nog ali ležanja na mestih, kjer je bolha prisotna, navadno na plažah ali peščenih tleh. Poročamo o dveh nepovezanih primerih uvožene tungiaze na Portugalskem, ki so ju avtorji obravnavali v istem tednu. Opozarjajo na eno najpogostejših dermatoloških bolezni pri potnikih, ki se vračajo iz tropskih držav, katere diagnoza je predvsem klinična, vendar je kljub temu v veliki meri nepoznana lečečim zdravnikom.

9. članek

Prirojena longitudinalna melanonihija: prikaz primera

Nina Skornšek, Tijana Orešič Barač, Pij Bogomir Marko

Prirojena longitudinalna melanonihija se redko pojavlja pri belcih in predstavlja diagnostično dilemo. Zanjo je značilna prisotnost hiperpigmentiranih rjavih ali črnih črt, ki so vidne na nohtih. Avtorji predstavljajo primer 20-mesečnega fanta s prirojeno longitudinalno melanonihijo, postopek diagnostike in obravnavo. Dermatoskopija nohta je pokazala neenakomerno obarvane temno rjave linearne hiperpigmentirane črte v nohtni plošči. Postavljena je bila klinična diagnoza kongenitalnega nevusa nohta. Biopsije niso opravili, saj gre za benigno spremembo, še posebej če gre za kongenitalno obliko. Subungvalni melanomi so namreč zelo redki in se večinoma pojavljajo pri bolnikih srednje starostne skupine. Trenutno še nimamo kliničnih, dermatoskopskih in histopatoloških smernic, ki bi lahko pomagale pri neposrednem razlikovanju med benignim nevusom v nohtnem matriksu in malignim subungvalnim melanomom pri otrocih.

10. članek

In Memoriam: Stefania Jabłońska, 1920–2017

Marko Potočnik

Prof. Stefania Jabłońska, izjemna zdravnica in spoštovana dermatologinja ter znanstvenica, je umrla 8. maja 2017. Prof. Jabłońska je bila pionirka raziskovanja virusne etiologije raka materničnega vratu. Njena raziskovalna skupina je pripomogla k razumevanju mehanizmov vpliva okužb s človeškimi papilomavirusi na razvoj karcinomov. Prof. Stefania Jabłońska je bila avtorica številnih akademskih učbenikov, mentorica 69 doktorskim študentom, predsednica Poljskega dermatološkega društva (1962-1982, 1987-1995) in predsednica Dermatološkega oddelka na Medicinski univerzi v Varšavi (1950-1990). Skozi leta je postala častna članica več kot 40 dermatoloških združenj po vsem svetu ter ostaja ena najpomembnejših in najpogosteje citiranih poljskih znanstvenikov.

2018

1. številka

1. članek

Epidemiologija erizipela v Sloveniji

Katarina Sočan, Maja Sočan

Erizipel je pogosta okužba kože in podkožnega tkiva. Kljub sorazmerni pogostnosti so podatki o osnovnih epidemioloških značilnostih te bolezni nezadostni. V študiji so opisani trendi epidemiologije erizipela v Sloveniji. Podatki o prijavljenih primerih erizipela v obdobju od leta 2000 do leta 2016 so bili pridobljeni iz elektronske podatkovne baze prijavljivih nalezljivih bolezni. V izbranem časovnem obdobju 17 let je bilo prijavljenih 36.254 primerov. Letna starostno standardizirana incidenčna stopnja se je povečala s 71.5/100,000 leta 2000 na 111.3/100,000 leta 2016, pri čemer je prišlo do porasta predvsem v starostni skupini ≥ 75 let let. Erizipel je pogostejši pri ženskah, vendar se je v opazovanem obdobju zmanjšala razlika med spoloma. Stopnja hospitalizacije se je zmanjšala. Bolezen je znatno pogostejša v toplejšem obdobju leta. Korelacija med incidenco erizipela in povprečno mesečno temperaturo je bila v starostni skupini ≤ 64 let močnejša kot v starostni skupini ≥ 65 let. Retrospektivno zbrani podatki so potrdili naraščanje incidence erizipela, zlasti med starejšimi. Staranje prebivalstva bo še naprej povečevalo breme bolezni, razen če s promocijo zdravja in preventivnimi ukrepi zmanjšamo razširjenost dejavnikov tveganja.

2. članek

Psoriaza in komorbidnosti: znanje splošnih zdravnikov

Miguel Costa-Silva, Julia Vide, Sofia Lopes, Filomena Azevedo, Sofia Magina

Sistemske vnetne bolezni, kot so psoriaza, sistemski lupus eritematozus (SLE) in revmatoidni artritis (RA), so povezane z višjo prevalenco kardiovaskularnih bolezni in drugih komorbidnosti. Glavni cilj študije je bil oceniti presejalne prakse družinskih zdravnikov v povezavi z najpogostejšimi komorbidnostmi pri bolnikih s psoriazo. Avtorji so z dovoljenjem prilagodili vprašalnik, ki ga je uporabil Parsi s sodelavci leta 2012, in ga razdelili družinskim zdravnikom. Pregledanih je bilo 372 vprašalnikov. Pri bolnikih z RA in SLE se je precej več zdravnikov odločalo preveriti dejavnike tveganja za nastanek kardiovaskularnih bolezni, kot pri bolnikih s psoriazo. Večina zdravnikov, ki so sodelovali v tej študiji, se torej ne zaveda povečanega tveganja za razvoj kardiovaskularnih bolezni pri bolnikih s psoriazo.

3. članek

Oralne manifestacije avtoinflamatornih in avtoimunskih bolezni

Špela Baglama, Katarina Trčko, Janez Rebol, Jovan Miljković

Avtoimunske bolezni se lahko kažejo tudi kot spremembe v ustni votlini, ki lahko predstavljajo prvi znak bolezni ali pa se pojavijo hkrati z oziroma kasneje med potekom bolezni. Spremembe v ustni votlini so večinoma nespecifične, zato so potrebne nadaljnje preiskave, da bi izključili ali potrdili morebitne diagnoze. Avtorji predstavljajo najpomembnejše avtoimunske in avtoinflamatorne bolezni z možnimi oralnimi manifestacijami, jih razdelijo v smiselne skupine in poudarjajo pomen pregleda ustne votline.

4. članek

Vloga regulatornih limfocitov T in protivnetnih citokinov pri psoriazi

Agnieszka Owczarczyk-Saczonek, Joanna Czerwińska, Waldemar Placek

Psoriaza je kronična vnetna bolezen z genetsko predispozicijo, ki jo lahko sprožijo okoljski dejavniki. Za patogenezo je značilna aktivacija osi Th1/Th2 in spremembe v razmerju Th17/Treg, pa tudi pomanjkanje protivnetnih citokinov (IL-10, TGF-β). Regulatorni limfociti (Treg), ki so vključeni v mehanizme homeostaze, vzdržujejo imunsko toleranco in preprečujejo avtoimunske bolezni. Le malo študij opisuje prisotnost Treg in protivnetnih citokinov v koži ali serumu bolnikov s psoriazo. V članku so zbrane dosedanje študije in opisi vloge celic Treg in protivnetnih citokinov pri bolnikih s psoriazo.

5. članek

Ploščatocelični karcinom pri bolniku s hidradenitis suppurativa: prevalenca, patogeneza in zdravljenje

Stephanie Chapman, Daniel Delgadillo III, Cara Barber, Amor Khachemoune

Hidradenitis suppurativa (HS) je kronična kožna bolezen, za katero so značilni tvorba bolečih abscesov in brazgotinjenje pretežno v kožnih gubah, kot so pazduhe in presredek. Natančna razširjenost HS ni znana, ker je bolezen pogosto nezadovoljivo diagnosticirana, vendar je ocenjena na 4,1 %. HS je trikrat pogostejša pri ženskah. S HS so povezane različne komorbidnosti, vključno z vnetno črevesno boleznijo in ploščatoceličnim karcinomom (SCC). Prehod kronične HS v SCC se pogosto šteje za najresnejši zaplet HS. Prevalenca SCC, povezana s HS, je približno 4,6 % in je pogostejša pri moških. Kronično draženje in vnetje verjetno pripomoreta k nastanku SCC, nedavno pa so bili opisani nekateri drugi dejavniki tveganja, kot je okužba s HPV in kajenje. Možnosti zdravljenja so se v zadnjih letih razširile in vključujejo trotirno antibiotično zdravljenje, imunomodulatorne biološke dejavnike, lasersko terapijo in kirurško obravnavo.

6. članek

Vneta bilateralna linearna Moulinova atrophoderma pri odrasli ženski: prikaz primera

Yesim Akpinar Kara, Evren Sarifakioglu

Linearna Moulinova atrophoderma (LAM) je redka dermatoza, za katero je značilna hiperpigmentirana atrophoderma, ki sledi Blaschkovim linijam, in se navadno pojavi v otroštvu in adolescenci. LAM je etiološko neopredeljena oblika dermalne atrofije. Običajna klinična slika so ovalne ali okrogle atrofične, nesklerotične, hiperpigmentirane lezije, ki sledijo Blaschkovim linijam. Običajno se pojavijo na trupu in zgornjih in spodnjih okončinah. Gre za prikaz primera ne-klasične oblike LAM pri bolniku, pri katerem se je bolezen pričela s papulami.

7. članek

Redka oblika kožnega anaplastičnega velikoceličnega limfoma

Maitri Shah, Manoj Pawar, Vijay Zawar

Primarni kožni anaplastični velikocelični limfom je CD30+ limfoproliferativno obolenje kože, za katero je značilna odsotnost nodalne in visceralne vpletenosti, nizka stopnja recidiva, spontana remisija in pojavnost pri bolnikih, starejših od 20 let. Predstavljamo primer 15-letnega dečka z združenimi papularnimi lezijami, razporejenimi obročasto na desni roki. Sprememba je bila prisotna 4 mesece, ko je bila postavljena diagnoza primarnega kožnega kinaza-negativnega CD30+ anaplastičnega velikoceličnega limfoma. S CT preiskavo, biopsijo kostnega mozga in laboratorijskimi izvidi je bila izključena sistemska bolezen. Bolnik je bil zdravljen oralno z metotreksatom 10 mg enkrat na teden.

8. članek

Prirojena atrihija s papularnimi lezijami: redek vzrok ireverzibilne alopecije v otroštvu

Tasleem Arif, Mohammad Adil, Syed Suhail Amin

Prirojena atrihija s papularnimi lezijami (APL) je bolezen, za katero je značilna popolna odsotnost dlak na celem telesu. Pojavi se nekaj mesecev po rojstvu, prisotne pa so tudi papule. Avtorji predstavljajo primer 9-letnega dečka, ki je kmalu po rojstvu izgubil lase. Na lasišču so opazili več papul v barvi kože. Biopsija papule je pokazala keratinozne ciste v dermisu in odsotnost lasnih mešičkov. Po izključitvi rahitisa je bila postavljena diagnoza kongenitalne APL. Primer izpostavlja prirojeno APL kot vzrok za generalizirano alopecijo.

9. članek

Kronični periferni edem pri bolniku z revmatoidnim artritisom

Vesna Breznik, Klara Dai, Maruška Marovt

Kronični periferni edem je zelo pogosta klinična entiteta. Za optimalno izbiro zdravljenja je pomembno ugotavljanje različnih možnih vzrokov in razumevanje patofizioloških mehanizmov nastanka kroničnega perifernega edema. Avtorji predstavljajo primer polimorbidnega bolnika z revmatoidnim artritisom in leto dni prisotnim progresivnim simetričnim perifernim edemom. S številnimi diagnostičnimi preiskavami je bila pri bolniku postavljena diagnoza kombinirane oblike kroničnega perifernega edema, sestavljenega iz limfedema, potrjenega z limfoscintigrafijo, ter filtracijskega edema zaradi mišične neaktivnosti. Dodatno je obstajala možnost edema kot stranski učinek prejemanja tocilizumaba.

10. članek

Maščevje in MEAT. Redka benigna lezija maščobnega tkiva

Uwe Wollina

Že leta 2006 sta Shelley in Shelley uvedla koncept mobilnih tumorjev. Vpeljala sta izraz »abakus« tumor. V literaturi so kot primer »abakus« tumorjev opisani tudi mobilni lipomi. Hipoteza je bila kasneje postavljena pod vprašaj s strani dr. Burgdorfa in sodelavcev, ki so opravljali primerjalne študije pri govedu. Predlagali so izraz mobilno inkapsulirano maščobno tkivo (MEAT) za lipomu podobne lezije pri govedu in ljudeh. Avtorji poročajo o dveh primerih MEAT pri odraslih bolnikih ter predstavljajo pregled literature.

11. članek

Primarna sistemska amiloidoza z okvaro kože in srca: prikaz primera

Anja Trajber Horvat, Katarina Trčko, Vesna Jurčić, Pij Bogomir Marko

Za primarno sistemsko amiloidozo je značilno odlaganje netopnih lahkih verig monoklonskih imunoglobulinov v različnih tkivih zaradi okvare plazmatk. V zgodnji fazi bolezni so lahko dermatološke spremembe edina manifestacija bolezni, kasneje v poteku pa je v ospredju vpletenost drugih organov. Dermatolog lahko zgodaj diagnosticira amiloidozo s kožno biopsijo, barvanjem z barvilom Kongo rdeče in drugimi ustreznimi preiskavami. Avtorji prikazujejo primer bolnice s primarno sistemsko amiloidozo, histološko potrjeno z biopsijo kože. Ob postavitvi diagnoze je bila prisotna okvara srca. Uvedeno je bilo zdravljenje z bortezomibom in deksametazonom, kasneje je bila bolnica zaradi neželenih učinkov prevedena na lenalidomid, ki ga je bolje prenašala.

12. članek

Alopecia areata in štorkljino znamenje: dejanska povezava?

Daniel Fernandes Melo, Violeta Duarte Tortelly, Taynara de Mattos Barreto, Elaine de Souza Albernaz

Alopecia areata je kronična bolezen, ki prizadene lasne mešičke. Etiologija ostaja neznana, verjetno gre za multifaktorsko bolezen z avtoimunskimi in genetskimi komponentami. Bolezen se enako pogosto pojavlja pri moških in ženskah, ne glede na starost. Štorkljino znamenje je prirojena venska malformacija, imenovana tudi nevus flammeus (neonatorum) oz. ognjeno znamenje ali nevus simplex. Opisanih je več primerov povezave med štorkljinim znamenjem in alopecijo areato. Poleg tega avtorji opisujejo obravnavo bolnikov s hudimi oblikami alopecije areate in znanim štorkljinim znamenjem na vratu.